<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=515"><dc:title>Navlaževanje elementov zunanjih podov v odvisnosti od njihove konstrukcije</dc:title><dc:creator>Jene,	Jurij	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Hrovatin,	Jasna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Petrič,	Marko	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>les</dc:subject><dc:subject>zunanji podi</dc:subject><dc:subject>konstrukcija</dc:subject><dc:subject>pritrjevanje</dc:subject><dc:subject>absorpcija vode</dc:subject><dc:description>Proučevali smo navlaževanje elementov zunanjih podov glede na njihovo konstrukcijo. Želeli smo ugotoviti količino vpite vode ter s tem vpliv navlaževanja na dimenzijsko stabilnost lesa na različne načine pritrjevanja lesa. Metodi preskušanja sta bili SIST EN 927-5 in umetno pospešeno staranje (UPS). Ugotovili smo, da je vijačenje s sprednje strani s silikoniranjem neprimeren način pritrjevanja. Zaradi slabega tesnjenja silikona in povečanega deleža čelnega lesa zaradi izvrtine, je delež vpite vode povečan. Vijačenje z zadnje strani se obnese zelo dobro, saj je količina vpite vode najnižja, vendar v praksi ta način pritrjevanja ni vedno izvedljiv. Z metodo UPS smo prikazali in analizirali praktične spremembe na lesenem podu. Med UPS so se deske poda krivile, spreminjale dimenzije in barvo. Z rezultati izpostavitve UPS nismo mogli ugotoviti prednosti posameznih sistemov pritrjevanja. Poleg tega smo z obema metodama testirali tudi vzorce lesno-polimernega kompozita. Ugotovili smo, da ima dobro dimenzijsko stabilnost in veliko nižjo vpojnost vode kot vzorci iz masivnega lesa.</dc:description><dc:publisher>[J. Jene]</dc:publisher><dc:date>2010</dc:date><dc:date>2014-07-11 12:25:55</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>515</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>