<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=32697"><dc:title>Vpliv kemijske agresije na beton pri različnih temperaturah</dc:title><dc:creator>Ronkalj,	Boris	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bokan-Bosiljkov,	Violeta	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Prinčič,	Tina	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>gradbeništvo</dc:subject><dc:subject>UNI</dc:subject><dc:subject>beton</dc:subject><dc:subject>elastični modul</dc:subject><dc:subject>korozija</dc:subject><dc:subject>trdnost</dc:subject><dc:subject>temperatura</dc:subject><dc:description>V diplomski nalogi smo spremljali, kako se mikrostruktura betona spreminja zaradi izpostavljenosti
kislinskemu okolju pri normalni in povišani temperaturi. Te spremembe smo ocenili s spreminjanjem
dinamičnega modula elastičnosti s časom. Določili smo tudi tlačno trdnost betona in njegovo
odpornost proti prodoru vode. Dobljeni rezultati so bili različni za različne vrste obravnavanih
betonov. V študiji smo zajeli dve vrsti agregata ter štiri različna veziva, kar pomeni osem različnih
sestav betona. Kot referenčno vezivo smo izbrali čisti Portland cement (CEM I), v ostalih primerih pa
smo dodali še mikrosiliko, elektrofiltrski pepel in/ali žlindro. Eksperimentalni rezultati so pokazali, da
je najbolj primerno vezivo za kislinsko agresijo, ki je bila predmet raziskav, žlindrin cement z
dodatkom elektrofiltrskega pepela in mikrosilike.</dc:description><dc:publisher>[B. Ronkalj]</dc:publisher><dc:date>2012</dc:date><dc:date>2015-07-10 10:19:00</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>32697</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>