<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=30815"><dc:title>Omrežja za distribucijo vsebin</dc:title><dc:creator>Vidmar,	Jernej	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kos,	Andrej	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>CDN</dc:subject><dc:subject>video na zahtevo</dc:subject><dc:subject>CMS-spletne strani</dc:subject><dc:subject>RTMP</dc:subject><dc:description>Diplomska naloga opisuje delovanje omrežij za distribucijo vsebin. Ti se uporabljajo za fizično približanje spletne vsebine uporabnikom. To poteka tako, da se naredi kopija vsebin, ki jih uporabniki potrebujejo in se jo kopira na strežnik, ki je geografsko bližje uporabnikom. S tem se zmanjšajo zakasnitve pri dostopu do spletih vsebin. Posledično se zelo izboljša kakovost uporabniške izkušnje in pripomore k zmanjšanju prometa preko svetovnega spleta. 
Opis sistemov CDN se začne v 2. poglavju s predstavitvijo tipičnega modela CDN in zgodovino, ki je vodila do razvoja omrežij za distribucijo vsebine. V naslednjem poglavju so opisane različne metode, ki se uporabljajo pri optimalni postavitvi strežnikov, s katerih se predpomnjena vsebina streže uporabnikom. Treba je namreč najti primerno lokacijo za postavitev strežnika, ki bo lahko stregel čim več uporabnikom, s čim manjšimi zakasnitvami in s čim manjšimi stroški. V nadaljevanju je opisana distribucija vsebine z izvornega strežnika na robnega. Le-ta je različna glede na vrsto vsebine. Poznamo statično in dinamično vsebino ter pretočne medije. Poglavje 5 govori o usmerjanju zahtev po vsebini, ki jih sproži uporabnik, ko dostopa do spletne strani. Sistemi CDN uporabljajo različne mehanizme, ki zahteve usmerijo na najprimernejši robni strežnik, ki bo uporabniku dostavil vsebino v najkrajšem možnem času. V naslednjem poglavju je predstavljena strežba multimedijskih vsebin. Multimedijske vsebine so lahko na zahtevo ali pretočne. »Na zahtevo« so vnaprej posnete vsebine, ki se zlahka predpomnijo na robnih strežnikih. »Pretočne« pa so vsebine v živo, ki se jih ne da predpomniti, zato je za strežbo teh potrebno zagotoviti prenosno pot od vira pretoka do uporabnika. 7. poglavje predstavlja povezane CDN-je. Ponudniki CDN-storitev so namreč ugotovili, da se finančno zelo splača povezava s ponudniki CDN, ki imajo na voljo dodatna sredstva ali imajo večjo geografsko pokritost. Naslednje poglavje govori o internetni geolokaciji in njeni povezavi s sistemi CDN. Poglavje 9 opisuje, kakšen je dejanski učinek omrežij za distribucijo vsebin. Opravil sem meritve časa dostopanja do spletnih strani, ki se strežejo preko CDN in jih primerjal z meritvami tistih spletih strani, do katerih uporabniki dostopajo neposredno. Poleg tega sem primerjal tudi kakovost multimedijskih vsebin, ki se strežejo preko CDN s tistimi, ki se prenašajo direktno s strežnikov.</dc:description><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2015-06-08 07:30:17</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>30815</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
