<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=30809"><dc:title>NOSLJIVI SENZORNI SISTEM ZA MERJENJE IN OCENJEVANJE VSTAJANJA</dc:title><dc:creator>Šlajpah,	Sebastjan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kamnik,	Roman	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nosljivi senzorni sistem</dc:subject><dc:subject>inercialna merilna enota</dc:subject><dc:subject>merilni vložki</dc:subject><dc:subject>razširjeni Kalmanov filter</dc:subject><dc:subject>kinematični model</dc:subject><dc:subject>magnetne motnje</dc:subject><dc:subject>vstajanje</dc:subject><dc:subject>kinematični parametri</dc:subject><dc:subject>dinamični parametri</dc:subject><dc:subject>asimetrija</dc:subject><dc:subject>dolgotrajno gibanje</dc:subject><dc:description>Razvoj in miniaturizacija senzornih tehnologij sta v zadnjih letih prinesla nabor
novih aplikacij. Velik razmah uporabe so doživeli nosljivi senzorji, ki zaradi
svoje majhne izdelave ter varčnega delovanja omogočajo spremljanje oseb v daljšem
časovnem obdobju. Informacije, pridobljene z nosljivih senzorjev, so uporabne na področjih, ki se tičejo človeka samega ter njegovih navad: medicina, biomehanika, šport,
sociologija, psihologija, tehnika. Med bolj uporabne nosljive senzorje spada kombinacija
žiroskopa, pospeškometra ter magnetometra (t.i. inercialna merilna enota). Ker
vsak senzor na merilni enoti meri svojo fizikalno veličino, z raznimi metodami senzornega
združevanja iz več signalov pridobimo znanje o novi, lahko tudi neposredno
nemerljivi veličini ali preprosto izboljšamo osnovno meritev senzorja. Ena izmed metod
za ocenjevanja orientacije na podlagi merjenja inercialnih in magnetnih veličin je
Kalmanov filter. Osnovni princip ocenjevanja orientacije med gibanjem temelji na integraciji
kotne hitrosti. Ocenjena orientacija je nato v mirovanju popravljena glede
na informacijo o izmerjenem gravitacijskem pospešku in magnetnem polju. V tem
primeru je pospeškometer uporabljen kot inklinometer, pri čemer gravitacijska komponenta
izmerjenega pospeška določa naklon, magnetometer pa je uporabljen kot kompas.
Osnovni princip delovanja je problematičen v dveh primerih: i) med gibanjem, kadar
pospeškometer meri vsoto dinamičnega in gravitacijskega pospeška, kar pri hitrih, dinamičnih gibih močno vpliva na napako, ter ii) v bližini feromagnetnih materialov, saj
je referenčno magnetno polje Zemlje občutljivo na magnetne motnje.
Za ocenjevanje orientacije posameznih segmentov telesa na podlagi inercialnih in
magnetnih merjenj smo razvil metodo senzornega združevanja, ki temelji na razširjenem
Kalmanovem filtru. Problem zaradi principa delovanja pospeškometra smo omilili z
vpeljavo modela pospeškometra, ki vsebuje kinematične relacije med segmenti. Pri
tem je izmerjen pospešek modeliran kot vsota znanega translacijskega pospeška vpetja,
gravitacijskega pospeška ter pospeška zaradi kroženja. Slednji vsebuje v svojem
zapisu kinematično relacijo, ki opisuje postavite merilne enote glede na točko vpetja.
Podobno lahko opišemo tudi pospešek točke konca segmenta, ki obenem predstavlja
tudi pospešek vpetja naslednjega segmenta. Z vpeljavo rekurzivne zasnove izračuna
orientacij se problem poznavanja pospeška vpetja posameznega segmenta poenostavi
na poznavanje pospeška vpetja samo prvega segmenta v kinematični verigi.
Zemeljsko magnetno polje predstavlja referenčni vektor za določevanje orientacije
okoli vertikalne osi. Slaba lastnost magnetnega polje je to, da je močno spremenljivo
v bližini feromagnetnih materialov, kar izdatno poslabša oceno orientacije. Da bi se
izognili vplivu popačenega magnetnega polja, smo predlagali metodo aktivne kompenzacije
magnetnih motenj. Metoda temelji na ocenjevanju trenutne magnetne motnje na
podlagi trenutnega in prejšnjega izmerjenega magnetnega polja ter spremembi orientacije
med dvema zaporednima očitkoma. Izmerjeno magnetno polje je tako predstavljeno
kot vsota zemeljskega magnetnega polja ter ocenjene magnetne motnje.
Za spremljanje človeškega gibanja smo sestavili 7-segmentni model človeka, pri
čemer je bil vsak segment opremljen s svojo inercialno merilno enoto. Na podlagi
kinematične verige smo definirali rekurzivni izračun orientacij segmentov. Pri tem se
za stopalo, ki je v kontaktu s tlemi, predvideva, da je prvi segment v kinematični
verigi, obenem pa je njegov translacijski pospešek enak nič. Prvi segment je določen
glede na obremenitve pod stopali, izmerjene z merilnimi vložki. Izmerjena interakcija
pod stopali služi tudi kot vhod v rekurzivni Newton-Eulerjev izračun obremenitev v
sklepih.
Delovanje algoritma za ocenjevanje orientacije enega segmenta smo eksperimentalno
ovrednotili. V ta namen smo uporabili enojno fizikalno nihalo, opremljeno z inercialno
merilno enoto ter referenčnim merilnim sistemom. Analiza gibanja nihala je pokazala,
da je srednja vrednost absolutne napake ocenjenih kotov manjša od 5◦.
Vstajanje je samo po sebi kratkotrajno gibanje. V kolikor pa nas zanima gibanje, pri
katerem je vstajanje samo eden izmed manevrov, je potrebno zagotoviti dolgoročno zanesljivost
algoritma. Le-to smo testirali z eksperimentalno evalvacijo, ki je vključevala
15 minutno hojo na tekočem traku pri dveh različnih hitrostih hoje: 4 km/h ter 6 km/h.
Slednja je predstavljala hitro, dinamično gibanje. Dodatno smo delovanje algoritma
testirali še pri hoji na poligonu, ki je vključevala več vsakodnevnih manevrov: hojo
po ravnih tleh, hojo po stopnicah ter obračanje. Primerjava ocenjenih ter referenčnih
parametrov je pokazala, da je srednja vrednost absolutne napake okoli 5◦ ne glede na
dinamiko gibanja, trajanje gibanja ali tip obravnavanega manevra. Analiza je tudi
izpostavila, da napaka ocenjenih parametrov ni podvržena lezenju tekom trajanja meritev.
Algoritem za kompenzacijo magnetnih motenj smo testirani na primeru enega segmenta.
Meritve smo izvedli na enojnem fizikalnem nihalu, pri čemer smo za generiranje
magnetnih motenj uporabili solenoidno tuljavo. Rezultati so pokazali velika
odstopanja pri ocenjevanju orientacije brez vključene kompenzacije magnetnih motenj
(napaka do 200◦), medtem ko je bilo delovanje algoritma z aktivno magnetno kompenzacijo
ustrezno bolj natančno ne glede na jakost in smer magnetne motnje.
Vstajanje je eden izmed najpogosteje izvedenih manevrov obenem pa predstavlja
začetni gib večine ostalih načinov gibanja. Vzorec vstajanja zdravih oseb je simetričen
med levo in desno stranjo, medtem ko je pri osebah z motnjami gibanja asimetričen.
Analiza vstajanja oseb po transtibialni amputaciji je pokazala močno izraženo asimetrijo
tako kinematičnih kot tudi dinamičnih parametrov. Pri vstajanju je bila zdrava
stran pričakovano bolj obremenjena. Testiranje vpliva višine sedeža ter hitrosti vstajanja
na asimetrijo ni pokazalo nobene statistično značilne povezave med začetnimi
pogoji vstajanja in asimetrijo. Navedeno nakazuje, da na asimetrijo pri vstajanju
vpliva predvsem način vstajanja, naučen po amputaciji.
Nosljiv senzorni sistem smo uporabil za analizo vstajanja pacienta z diagnosticirano
artrozo levega kolka s predvideno kirurško obravnavo. Pred operativnim posegom
je bil vzorec vstajanja izrazito asimetričen, tako iz vidika kotov kot tudi navorov v
sklepih. Oseba je z neenakomernim vzorcem vstajanja poskušala minimizirati bolečino
v prizadetem sklepu. Analiza vstajanja tri mesece ter pol leta po operativnem posegu je
pokazala statistično značilno zmanjšanje asimetrije med levo in desno stranjo. S tem
eksperimentom smo potrdili primernost merilnega sistema za spremljanje uspešnosti
operativnega posega kot tudi potek rehabilitacije.
Nosljivi senzorni sistem, sestavljen iz inercialnih in magnetnih merilnih enot, merilnih
vložkov ter ustreznih algoritmov senzorne integracije, predstavlja alternativno
rešitev za merjenje kinematičnih in dinamičnih parametrov gibanja človeka z majhno
napako (srednja vrednost napake kota &lt; 5◦). Napaka je neodvisna od okolja merjenja,
dinamike in tipa gibanja ter trajanja meritev. Z vključitvijo aktivne kompenzacije magnetnih
motenj je sistem primeren za uporabo tudi v okolju z nehomogenim magnetnim
poljem.
V tem delu smo predstavili rešitvi dveh glavnih problemov ocenjevanja orientacije z
inercialnimi in magnetnimi senzorji: i) večanje napake izhodne orientacije pri dolgotrajnih
meritvah gibanja in ii) vpliv magnetnih motenj na oceno orientacije. S tem smo
omogočili uporabo inercialnih in magnetnih senzorjev v vlogi natančnega merilnega
inštrumenta, ki je primeren spremljanje in analizo gibanja človeka v klinični praksi,
kot sistem za sprotno podajanje povratne informacije ter kot senzorni del regulacijske
zanke nosljivih robotskih pripomočkov.</dc:description><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2015-05-29 10:45:00</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>30809</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
