<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=29520"><dc:title>Pregled in analiza tehnologij za serializacijo objektov</dc:title><dc:creator>KRAGELJ,	VALENTIN	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Privošnik,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>serializacija</dc:subject><dc:subject>deserializacija</dc:subject><dc:subject>testiranje</dc:subject><dc:subject>formati</dc:subject><dc:subject>računalništvo</dc:subject><dc:subject>visokošolski strokovni študij</dc:subject><dc:subject>računalništvo in informatika</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu je podan pregled tehnologij za serializacijo objektov. Serializacija je prestrukturiranje objektov v obliko, ustrezno za prenos ali shrambo. S serializacijo poskušamo rešiti probleme, ki nastanejo pri prenosu obsežnih podatkov med sistemi. Ti problemi so lahko prostorska (in posledično časovna) zahtevnost prenosa podatkov in odvisnost zapisa podatkov od okolja v katerem so bili ustvarjeni.
Na voljo je veliko rešitev, za katere je značilno, da želijo poenostaviti in pohitriti delo s podatki s pomočjo procesa serializacije. Pri tem so nekatere rešitve boljše za neke probleme, nekatere manj. V diplomski nalogi sem pregledal nekaj tehnologij za serializacijo objektov, jih opisal in testiral ter na podlagi njihovih lastnosti in praktične uporabe predlagal najboljše oziroma najustreznejše za različne situacije. Rezultati so bili pričakovani; rešitve ki temeljijo na binarnih formatih so časovno hitrejše ter prostorsko manj požrešne, a so podatki človeku manj razumljivi.</dc:description><dc:publisher>V. Kragelj</dc:publisher><dc:date>2014</dc:date><dc:date>2014-09-19 12:15:03</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>29520</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>