<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=22551"><dc:title>Pojmovanje starševskih vlog v razveznih postopkih</dc:title><dc:creator>Žakelj,	Tjaša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>skrbništvo</dc:subject><dc:subject>vzgoja</dc:subject><dc:subject>otroci</dc:subject><dc:subject/><dc:description>Načelo najboljše koristi otroka je norma, ki v največjem obsegu določa odločitev sodišča, kateremu od staršev bo po razvezi otrok zaupan v nadaljnje varstvo in vzgojo. Kljub temu da se zakonodaja in tudi stroka izogibata eksplicitnemu favoriziranju vloge mater, so otroci zaupani očetom le v 7 % primerov. Namen članka je prikazati, kako se obstoječe argumentiranje odločitev o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo očetom razlikuje od obrazložitev zaupanja otrok materam. Sklepi sodišč izražajo 'konzervativni diskurz' ločenih socialnih sfer med moškim in žensko, ki skrb za otroke daje vdomeno mater, zmožnost, da za otroke skrbijo očetje, pa postavlja pod vprašaj. Analiza temelji na besedilu 25 sklepov sodišč o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo enemu od staršev, med katerimi je 15 naključno izbranih primerov zaupanja otrok očetom in 10 naključno izbranih primerov zaupanja otrok materam.</dc:description><dc:date>2007</dc:date><dc:date>2014-07-11 14:27:20</dc:date><dc:type>Delo ni kategorizirano</dc:type><dc:identifier>22551</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
