"Upanje ne osramoti" (Rim 5,5)Matjaž, Maksimilijan (Avtor) upanje (elpisspes)apostol PavelPismo RimljanomopravičenjeSveti DuhBožja slavaeshatologijadobro (bonum)Članek obravnava Pavlov koncept upanja v Rim 5–8 v kontekstu njegovega starozaveznega ozadja in poznejše recepcije pri Avguštinu. V prvem delu analizira pomen hebrejske Biblije za oblikovanje Pavlovega razumevanja upanja ter pokaže, da je upanje v svetopisemskem izročilu tesno povezano z zaupanjem v Božjo zvestobo in odrešenjsko delovanje. V osrednjem delu raziskava pokaže, da Pavel upanja ne razume zgolj kot pričakovanja prihodnjih dobrin, temveč kot temeljno razsežnost krščanskega bivanja, ki povezuje opravičenje po veri, izkušnjo Božje ljubezni in pričakovanje prihodnje slave. Posebna po-zornost je namenjena trditvi, da »upanje ne osramoti« (Rim 5,5), ker je utemeljeno v Božji ljubezni, izliti v srca verujočih po Svetem Duhu. Analiza pokaže, da upanje pri Pavlu pove-zuje preteklost Kristusovega odrešilnega dejanja, sedanjost življenja po Duhu in prihodnost dokončnega odrešenja. V drugem delu članek obravnava Avguštinovo recepcijo Pavlove teologije upanja. Čeprav Avguštin upanje sistematično umesti med teološke kreposti, ohrani njegovo temeljno eshatološko strukturo, ki jo izrazi z razlikovanjem med inre in in spe. Članek ugotavlja, da Avguštin Pavlovega pojmovanja upanja ne opusti, temveč ga razvije in posreduje nadaljnji krščanski tradiciji.20262026-11-05 12:18:54Članek v reviji190840sl