Občestvo, sinodalnost in meja doktrinalnega kompromisaSłomski, Wojciech (Avtor) konstantinopelski koncil 879–880FotijIgnacijJanez VIII.občestvosinodalnostFilioquehorosKanonipentarhijaČlanek obravnava konstantinopelski koncil 879–880 kot zgodovinsko določen dogodek obnovitve cerkvenega občestva po fotijevski krizi. Izhodišče ni splošna eklezi-ološka shema, temveč branje horosa, kanonov, papeških navodil legatom, pisem Janeza VIII. in poznejše recepcije koncila. Študija najprej postavi koncil v zaporedje sporov med Ignacijem in Fotijem, rimsko intervencijo, bolgarsko jurisdikcijsko vprašanje ter razmerje med konciloma 869–870 in 879–880. Nato filološko obravnava ključne izraze horosa: ὅρος(horos), σύνοδος (synodos), κοινωνία (koinonia), πίστις (pistis) in προσθήκη (prostheke). Posebno mesto ima analiza formule οὐδὲνἀφαιροῦντες, οὐδὲνπροστιθέντες, οὐδὲνἀμείβοντες, s katero koncil varuje nespremenjeno izročeno veroizpoved. Vprašanje Filioque je zato razloženo hkrati kot pnevmatološko vprašanje in kot vprašanje cerkvene avtoritete nad skupnim simbolom vere. Članek zagovarja tezo, da koncil 879–880 lahko služi kot teološki model edinosti Cerkve, samo če ga razumemo brez anahronizma: kot sinodalno in kanonično obnovitev občestva, ki dopušča disciplinski kompromis, ne dopušča pa spreminjanja skupne veroizpovedi20262026-11-05 09:06:49Članek v reviji190828sl