<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=190697"><dc:title>Medikalizacija v teorijah in obravnavah otrok s posebnimi potrebami</dc:title><dc:creator>Kerin,	Hana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kos,	Živa	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Jeznik,	Katja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>medikalizacija</dc:subject><dc:subject>otroci s posebnimi potrebami</dc:subject><dc:subject>šolske norme</dc:subject><dc:subject>šolska uspešnost</dc:subject><dc:subject>individualizacija problema</dc:subject><dc:subject>inkluzija</dc:subject><dc:subject>ADHD</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu smo obravnavali medikalizacijo razumevanja in obravnave otrok s posebnimi potrebami v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu. Izhajali smo iz razumevanja, da medikalizacije ne moremo omejiti na postavljanje diagnoz ali uporabo medicinskih kategorij, ampak jo moramo analizirati v širšem družbenem, institucionalnem in pedagoškem kontekstu. Namen naloge je bil raziskati, kako družbene in šolske norme vplivajo na prepoznavanje odstopanj, kako so otrokove težave strokovno interpretirane ter kako te interpretacije usmerjajo njihovo obravnavo. Posebno pozornost smo namenili konstrukciji šolske uspešnosti, diskurzom obravnave otrok s posebnimi potrebami, slovenskemu sistemu usmerjanja in individualizirani podpori ter motnji pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) kot analitičnemu primeru. 
Na podlagi analize znanstvene in strokovne literature ter formalnih in drugih relevantnih dokumentov smo problem obravnavali na treh medsebojno povezanih ravneh. Na širši družbeni ravni smo preučevali družbene norme, vrednotenje šolske uspešnosti in spremembe sodobnega izobraževanja, na institucionalni ravni organizacijo obravnave otrok s posebnimi potrebami v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu, na ravni primera ADHD pa razmerje med otrokovimi značilnostmi, pričakovanji okolja, diagnosticiranjem in oblikami podpore. 
Analiza je pokazala, da šolske norme uspešnosti in vedenja predstavljajo pomemben okvir, znotraj katerega določene razlike med učenci postanejo prepoznane kot odstopanja, vendar iz tega ne moremo sklepati na neposredno vzročno povezavo med šolskimi zahtevami in porastom diagnosticiranja. V formalni ureditvi slovenskega sistema smo prepoznali preplet diskurza pravic, profesionalnega oziroma medicinskega ter pedagoškega diskurza v praksi. Diagnoza, usmerjanje in individualizirana strokovna pomoč lahko otrokom omogočijo priznanje potreb, uveljavljanje pravic in dostop do podpore. Zato individualizirane podpore ne moremo enačiti z individualizacijo problema. 
Osrednja ugotovitev naloge je, da medikalizacije ne moremo razumeti kot posledice diagnoze ali strokovne obravnave, ampak kot možen proces, v katerem se prepletajo družbene norme, strokovne interpretacije in institucionalne prakse. Medikalizacijsko logiko prepoznavamo predvsem takrat, ko otrokove težave in oviranost pojasnjujemo pretežno z individualnim primanjkljajem oziroma patologijo, medtem ko pedagoške, odnosne in institucionalne okoliščine ostajajo manj problematizirane. Naloga zato ne zagovarja opuščanja diagnostike ali individualizirane pomoči, ampak poudarja pomen razlikovanja med individualizacijo podpore in individualizacijo problema ter odgovornost vzgojno-izobraževalnega okolja za ustvarjanje pogojev otrokovega vključevanja in delovanja.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-11-01 07:15:51</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>190697</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
