Učinki telesne vadbe na domu med zdravljenjem raka debelega črevesa in dankeDietner, Iza (Avtor) Rotovnik Kozjek, Nada (Mentor) Pori, Primož (Komentor) rak debelega črevesa in danketelesna vadbatelesna zmogljivostfazni kotbioelektrična impedančna analizaRak debelega črevesa in danke (RDČD) ter njegovo zdravljenje pogosto povzročita zmanjšanje telesne zmogljivosti, spremembe telesne sestave in slabšanje funkcionalnega statusa bolnikov, medtem ko učinki vadbenih programov, ki se izvajajo v domačem okolju, ostajajo premalo raziskani. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, v kolikšni meri individualno prilagojen program telesne vadbe na domu vpliva na telesno zmogljivost bolnikov z RDČD, ali se fazni kot med prvo (T1 (BIA)) in tretjo časovno točko (T3 (BIA)) spreminja različno v interventni in kontrolni skupini ter ali so spremembe faznega kota povezane s spremembami izbranih kazalnikov telesne zmogljivosti. Raziskava je bila zasnovana kot prospektivna, randomizirana, kontrolirana intervencijska študija, izvedena v okviru Pilotnega projekta celostne obravnave bolnikov z rakom debelega črevesa in danke (OREH RDČD) na Onkološkem inštitutu Ljubljana. V analizo je bilo vključenih 130 bolnikov, od tega 66 v interventni in 64 v kontrolni skupini. Bolniki v interventni skupini so približno eno leto izvajali individualno prilagojen program vadbe za moč, ravnotežje in gibljivost ter prejeli priporočila za redno hojo. Telesna zmogljivost je bila ocenjena s testom vstajanja s stola, testom moči stiska pesti, izometričnim testom iztega kolena in 6-minutnim testom hoje, fazni kot pa z bioelektrično impedančno analizo. Spremembe so bile analizirane z linearnimi mešanimi modeli, povezanost med spremembami pa s Spearmanovo korelacijsko analizo. Bolniki v interventni skupini so pri testu vstajanja s stola dosegli statistično značilno izboljšanje za 1,0 ponovitve (p = 0,005 po Bonferronijevi korekciji), medtem ko pri moči stiska pesti sprememba ni bila statistično značilna. Razlika v spremembi faznega kota med skupinama ni dosegla statistične značilnosti, prav tako ni bila ugotovljena statistično značilna povezanost med spremembo faznega kota ter spremembama izometričnega iztega kolena in 6-minutnega testa hoje. Rezultati kažejo, da je interventna skupina med obema testiranjema izboljšala funkcionalno moč spodnjih okončin, tega izida pa zaradi zasnove raziskave ni mogoče zanesljivo pripisati telesni vadbi. Fazni kot in testi telesne zmogljivosti odražajo različne vidike bolnikovega zdravstvenega stanja, zato je za celovito spremljanje bolnikov z RDČD smiselno skupaj vrednotiti oba pristopa. Pri interpretaciji je treba upoštevati, da kontrolna skupina testov telesne zmogljivosti ni opravljala, da meritvi telesne sestave in telesne zmogljivosti nista zajemali enakega časovnega obdobja, da intenzivnost vadbe ni bila standardizirana ter da so bolniki interventne skupine poleg vadbe prejeli tudi prehransko, psihoonkološko in poklicno podporo.20262026-10-31 07:15:13Magistrsko delo/naloga190638sl