Uporabnost metode Rancimat pri razvoju farmacevtskih izdelkov, ki vsebujejo polisorbat ali kopovidonStrupi, Luka (Avtor) Roškar, Robert (Mentor) Trdan Lušin, Tina (Komentor) RancimatHPLCoksidacijastabilnost zdravilkompatibilnostne študijebinarne zmesipomožne snovipolisorbatkopovidon.Oksidacija predstavlja eno najpogostejših poti kemijske razgradnje zdravilnih učinkovin, ki lahko pomembno vpliva na stabilnost farmacevtskih izdelkov. Namen magistrske naloge je bil ovrednotiti uporabnost metode Rancimat kot hitrega presejalnega orodja za vrednotenje oksidativne stabilnosti pomožnih snovi v zgodnji fazi razvoja formulacij. Preučevali smo šest vzorcev polisorbatov in štiri vzorce kopovidonov različnih proizvajalcev in kakovostnih razredov ter njihovo povezavo z oksidativno stabilnostjo modelne učinkovine. V magistrski nalogi smo za obe skupini pomožnih snovi razvili in optimizirali metodo Rancimat ter vsem vzorcem določili indukcijske čase. Vpliv posameznih vzorcev smo preučili z vrednotenjem oksidacije modelne učinkovine v kompatibilnostni študiji, v kateri smo pripravili binarne zmesi, jih izpostavili stresnim pogojem in z metodo tekočinske kromatografije ultravisoke ločljivosti določili vsebnost treh razkrojnih produktov modelne učinkovine, povezanih z oksidacijo. Rezultate obeh pristopov smo primerjali s korelacijsko analizo. Pri vzorcih polisorbatov smo izmerili indukcijske čase med 0,89 h in 1,32 h, pri vzorcih kopovidonov pa med 1,05 h in 3,90 h. Najdaljši indukcijski čas smo pri polisorbatih izmerili pri vzorcu Polysorbate 80 NF, Multi-Compendial, pri kopovidonih pa pri vzorcu Plasdone™ S-630 Ultra. Pri analizi binarnih zmesi smo opazili razlike v nastanku razkrojnih produktov med posameznimi vzorci pomožnih snovi. Pri obeh skupinah smo opazili trend, da so krajši indukcijski časi praviloma povezani z večjim nastankom razkrojnih produktov. Znotraj posameznih skupin pomožnih snovi statistično značilne korelacije nismo potrdili. Statistično značilno negativno Spearmanovo korelacijo med indukcijskim časom in skupno vsebnostjo razkrojnih produktov ter njenim povečanjem glede na začetni vzorec smo potrdili pri skupni obravnavi vseh vzorcev pri pogoju 60 °C in 30 % relativne vlažnosti. Rezultati kažejo, da je metoda Rancimat potencialno uporabna kot hitro presejalno orodje za primerjalno vrednotenje oksidativne stabilnosti polisorbatov in kopovidonov. Kljub temu pa metode ni mogoče uporabiti kot nadomestilo za kompatibilnostne študije, temveč lahko služi kot njihovo dopolnilo pri zgodnjem razvoju farmacevtskih izdelkov.[L. Strupi]20262026-10-29 08:45:26Magistrsko delo/naloga190437sl