​Primerjava rezultatov pri zdravljenju poškodovancev z različnimi načini kirurške stabilizacije ključnice pri akromioklavikularni sindezmoliziAmbrožič, Miha (Avtor) Cimerman, Matej (Mentor) Kralj Iglič, Veronika (Komentor) akromioklavikularna sindezmolizahorizontalna nestabilnost akromioklavikularnega sklepakorakoklavikularna razdaljaoverlapping length (OL) in overlapping area (OA)artroskopsko-asistirana operacijaIzhodišče: Optimalno kirurško zdravljenje visoke stopnje AC sindezmolize še vedno ni uniformno in novi načini učvrstitve se še naprej razvijajo. V zadnjih letih se poudarja pomemben vpliv zaostale horizontalne nestabilnosti, ki naj bi bila razlog za slabše klinične rezultate. Biomehanske raziskave in računalniške simulacije so pokazale, da lahko dodatna povezava preko AC sklepa pomembno izboljša stabilnost sklepa. S to raziskavo smo želeli prospektivno ugotoviti, ali dodatna stabilizacija z AC augmentacijo pripomore k pomembno boljšim kliničnim in radiološkim rezultatom. Zasnova raziskave in metode: V raziskavo smo vključili 70 pacientov s povprečno (± SD) starostjo 42 ± 11 let, ki so utrpeli akutno AC sindezmolizo višje stopnje – III b ali V po Rockwoodu. Randomizirali smo jih v dve enakomerni skupini. Pri vseh pacientih smo opravili artroskopsko asistirano stabilizacijo AC sklepa, kjer smo uporabili dva suspenzijska sistema v korakoklavikularnem predelu. Pri skupini N (Ni traku) dodatne povezave preko AC sklepa nismo napravili, pri skupini T (augmentacija s Trakom) pa smo AC sklep še dodatno učvrstili z močnejšim neresorbilnim trakom. Paciente smo pregledali 3, 6 in 12 mesecev po operaciji. Pacienti so izpolnili vprašalnike, opravili smo funkcionalne točkovnike; primarna klinična točkovnika sta bila Constant–Murley točkovnik in SACS (Specific AC Score) točkovnik, sekundarni pa Subjective Shoulder Value (SSV), Simple Shoulder Test (SST), Disabilities of the Arm, Shoulder, and Hand (DASH) vprašalnik, in AC Joint Instability (ACJI) točkovnik. Ob pregledu smo naredili rentgenske slike in izmerili vrednosti za oceno horizontalne stabilnosti – overlapping length (OL) in overlapping area (OA) – ter CC razdaljo za oceno vertikalne stabilnosti. Vse izmerjene vrednosti smo primerjali z nepoškodovano stranjo in izrazili v odstotkih kot relativne vrednosti. Rezultati: Po enem letu sledenja ni bilo statistično pomembnih razlik v primarnih točkovnikih Constant–Murley (p = 0.664) in SACS (p = 0.518) ali v sekundarnih kliničnih točkovnikih. Med skupinama prav tako ni bilo statistično značilnih razlik v bolečini ali moči po enem letu (p = 0.664 in p = 0.217). Klinično testiranje horizontalne stabilnosti s posteriornim predalčnim testom je pokazalo tendenco k boljši stabilnosti v skupini T, p vrednost pa je bila statistično mejno neznačilna (p = 0.061). Radiološki rezultati so prikazali boljšo vertikalno stabilnost z manjšo izgubo repozicije v CC razdalji za skupino T pri 6 in 12 mesecih (p = 0.047 in p = 0.046). Dodatno je testiranje z dvosmernim ANOVA testom pokazalo statistično značilno manjšo razliko v CC razdalji za skupino T (p = 0.032), vendar je bilo postopno večanje CC razdalje podobno za obe skupini tekom časa sledenja (p = 0.869). V merjenju OL in OA ni bilo pomembnih razlik med skupinama (p = 0.619 in p = 0.236). Zaključki: Rezultati naše študije kažejo, da sta oba načina učvrstitve – samo stabilizacija CC predela z dvojnim suspenzijskim sistemom kot tudi stabilizacija CC predela z dodatno AC fiksacijo – učinkoviti kirurški metodi zdravljenja akutnih izpahov AC sklepa z dobrimi rezultati, brez pomembnih razlik v funkcionalnih točkovnikih. Razdalja CC se je v enem letu v obeh skupinah podobno večala, vendar je bila bolje ohranjena v skupini z AC augmentacijo, ki je kazala tudi klinično tendenco k bolj stabilni učvrstitvi. Zaradi tega AC augmentacijo v večini primerov priporočamo.20262026-10-17 08:15:47Doktorsko delo/naloga189840sl