<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=189006"><dc:title>V začetku je bila Beseda – in potem še prompt</dc:title><dc:creator>Drofenik,	Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Krašovec,	Primož	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Jurekovič,	Igor	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>komputacijska homiletika</dc:subject><dc:subject>veliki jezikovni modeli</dc:subject><dc:subject>homilija</dc:subject><dc:subject>Turingov test</dc:subject><dc:subject>Sveti Duh</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo raziskuje, kako katoliški duhovniki razumejo vključevanje velikih jezikovnih modelov (VJM) v homiletično pripravo, kako presojajo človeški oziroma strojni izvor homiletičnih besedil, kako razumejo možnost delovanja Svetega Duha ob uporabi VJM ter po katerih kriterijih določajo meje njihove legitimne uporabe. Za analizo tega pojava uvaja koncept komputacijske homiletike. Na podlagi enajstih polstrukturiranih intervjujev, ki so vključevali izvirno prilagoditev Turingovega testa, ugotavlja, da meja med duhovniško in umetno generirano homilijo ni vedno razpoznavna, pri čemer se kot pomemben dejavnik uspešnosti presoje pokaže predhodna uporaba VJM. Večina sogovornikov ne izključuje možnosti delovanja Svetega Duha ob uporabi VJM, legitimnost njihove uporabe pa pogojuje s tem, da duhovnik ustvarjeno gradivo razume, kritično presodi in ponotranji ter prevzame odgovornost za izrečeno. Komputacijska homiletika tako omogoča delegacijo produkcije, ne pa tudi oznanjevalne odgovornosti.</dc:description><dc:publisher>[E.Drofenik]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-10-01 07:17:55</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>189006</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
