Naratološki nastavki v zgodnjih razpravah Jožeta ToporišičaŠtuhec, Miran (Avtor) V članku se bom ukvarjal z dvema razpravama Jožeta Toporišiča, in sicer s člankom, objavljenim v Jeziku in slovstvu Razmišljanje o Finžgarjevi prozi ter monografsko knjigo Pripovedna dela F. S. Finžgarja. Oboje opozarja na avtorjev takrat zelo sodoben interes za strukturalistične in naratološke poglede na književnost. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je revija Jezik in slovstvo poudarila uredniški koncept, ki je bil usmerjen k sodobnim književnoznanstvenim dinamikam, znan predvsem v zahodnem svetu. Argument za tako trditev je objavljeni članek Jožeta Toporišiča Razmišljanje o Finžgarjevi prozi. Ob tem je potrebno opozoriti še na že navedeno monografijo, izdala jo je Slovenska matica. Obe deli kasnejšega najbolj prepoznavnega slovenskega jezikoslovca sta bili zelo zanimiva popestritev slovenskih literarnovednih procesov. Ob tem ne mislim samo na avtorjevo strukturalistično analizo izbranega pripovednega korpusa, marveč v isti meri tudi za njegov nesporni interes za narativne vidike v književnem delu. Toporišičeva monografija je Finžgarjev prozni opus zajela kompleksno in tako, da je razčlenjeni material sistematizirala na različnih ravneh, hkrati pa evocirala zaključke, ki so pojasnili uporabljene pripovedne postopke ter razložili funkcijo piščevih slogovnih odločitev. Potrebno pa je opozoriti, da Jože Toporišič na nekaterih mestih svojega naratološkega uvida ostaja nedorečen in teoretsko ohlapen, predvsem manjka jasna distinkcija med slovničnimi kategorijami pripovedovalca ter njegovim referenčnim poljem takrat, ko bi bilo to nujno; denimo pri razlikovanju med jazovim (prvoosebnim) in vsevednim pripovedovalcem.20262026-09-30 16:19:06Članek v reviji188984slLicenca Creative Commons je navedena na pristajalni strani članka (glej izvorni URL): "To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodno licenco." (Datum opombe: 30. 9. 2026)