<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=188727"><dc:title>Kemotermično utrjevanje površine jekla 25CrMo4</dc:title><dc:creator>Kastelic,	Jan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zorc,	Matija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>jeklo 25CrMo4</dc:subject><dc:subject>kemotermično površinsko utrjevanje</dc:subject><dc:subject>cementacija</dc:subject><dc:subject>plazemsko nitridiranje</dc:subject><dc:subject>karbonitridiranje</dc:subject><dc:subject>trdota</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu je bil raziskan vpliv treh postopkov kemotermičnega površinskega utrjevanja na jeklo 25CrMo4, in sicer cementacije, plazemskega nitridiranja in karbonitridiranja. Namen raziskave je bil primerjati njihov vpliv na trdoto, globino utrjenih plasti, globino površinsko spremenjenih območij, porazdelitev ogljika in dušika ter nastalo mikrostrukturo. Za eksperimentalno delo je bilo pripravljenih šest vzorcev, po dva za vsak postopek. Po kemotermični obdelavi so bile izvedene meritve trdote po Vickersu pri obremenitvi 0,5 kgf, metalografske preiskave, preiskave z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM) ter energijsko disperzijske spektroskopske analize (EDS). Iz profilov trdote so bile določene globine utrjenih plasti, na prečnih prerezih pa so bile metalografsko ocenjene globine površinsko spremenjenih območij. Največja izmerjena trdota cementiranega vzorca je znašala 692 HV, plazemsko 
nitridiranega 730 HV in karbonitridiranega 754 HV. Globina utrjene plasti, določena iz profila trdote, je pri cementiranem vzorcu znašala približno 0,57 mm in pri 
karbonitridiranem približno 0,42 mm; globina nitridirane plasti pa približno 0,42 mm. Metalografsko ocenjene globine površinsko spremenjenih območij so znašale približ-no 0,31 mm pri cementaciji; 0,23 mm pri plazemskem nitridiranju in 0,44 mm pri karbonitridiranju. Energijsko disperzijske spektroskopske analize so pokazale obogatitev območja ob površini z ogljikom pri cementaciji, z dušikom pri nitridiranju ter z ogljikom in dušikom pri karbonitridiranju. Mikrostrukturne preiskave so pri 
cementiranem in karbonitridiranem vzorcu pokazale pretežno nizkotemperaturno popuščeno martenzitno mikrostrukturo na površini ter mešano mikrostrukturo v je-dru, medtem ko je nitridirani vzorec v jedru ohranil feritno-perlitno mikrostrukturo.Ugotovljeno je bilo, da so vsi trije postopki povečali trdoto površinskega območja. Pri uporabljenih procesnih pogojih je karbonitridiranje zagotovilo največjo izmerjeno trdoto, plazemsko nitridiranje pa najmanjšo spremembo lastnosti jedra.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-26 09:00:34</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>188727</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
