Prevalenca Martin-Gruberjeve anastomozeKoša, Doris (Avtor) Leonardis, Lea (Mentor) Tomc Žargi, Tina (Recenzent) diplomska delafizioterapijaMartin-Gruberjeva anastomozaanatomska odstopanjaprevalencaval MUvod: Živčna povezava oziroma anastomoza med medianim in ulnarnim živcem je anomalija, ki se lahko pojavi na različnih mestih zgornjega uda. Najpogosteje se pojavi v podlakti kot Martin-Gruberjeva anastomoza. Svetovna prevalenca anastomoze je ocenjena na 19,5 %. Čeprav je Martin-Gruberjeva anastomoza asimptomatska in se običajno ugotovi med elektrofiziološkim pregledom perifernih živcev podlakti, lahko vodi do napačne interpretacije različnih poškodb, zato je njeno prepoznavanje ključno. Namen: Namen diplomskega dela je opisati anatomske značilnosti Martin Gruberjeve anastomoze ter pridobiti podatek o njeni prevalenci pri preiskovanem vzorcu ter preučiti morebitno korelacijo med stranjo zgornjega uda in biološkim spolom. Metode dela: V raziskavo smo vključili 80 prostovoljcev različnih starosti in obeh spolov, pri čemer smo izključili preiskovance z boleznimi perifernega živčevja. Preiskovancem smo obojestransko izmerili amplitudo valov M z draženjem medianega in ulnarnega živca nad zapestjem in v predelu komolca ter odjemanjem nad mišicami abduktorjem mezinca, prvo dorzalno interosalno mišico in kratkim abduktorjem palca. Na podlagi dobljenih rezultatov smo ugotavljali prisotnost oziroma odsotnost Martin-Gruberjeve anastomoze. Rezultati: Pri 39 preiskovancih smo potrdili prisotnost anastomoze, kar predstavlja prevalenco 48,8 %. Najpogostejša je bila anastomoza tipa II (59,0 %), sledili sta tip I (20,5 %) in tip IV (20,5 %), medtem ko izoliranega tipa III nismo ugotovili. Statistično značilne povezave med prisotnostjo anastomoze in stranjo zgornjega uda nismo ugotovili (p = 0,79). Povezava med biološkim spolom in prisotnostjo anastomoze prav tako ni bila statistično značilna (p = 0,76). Razprava in zaključek: Rezultati raziskave kažejo, da je Martin-Gruberjeva anastomoza v populaciji verjetno pogostejša, kot se pogosto predvideva, zato bi morali zdravstveni delavci pri diagnostiki poškodb in utesnitvenih nevropatij zgornjega uda vedno upoštevati možnost prisotnosti te anomalije. Neprepoznana anastomoza lahko vpliva na interpretacijo rezultatov elektrofizioloških preiskav ter posledično privede do diagnostičnih napak, zato je njeno prepoznavanje ključnega pomena. Za natančnejšo oceno prevalence bi bile v prihodnje smiselne raziskave na večjih vzorcih ter uporaba enotnih diagnostičnih kriterijev, kar bi omogočilo boljšo primerljivost rezultatov med posameznimi raziskavami.[D. Koša]20262026-09-25 07:46:10Diplomsko delo/naloga188658sl