<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=188461"><dc:title>Materino doživljanje izkušnje zadržanega splava in žalovanja po njem</dc:title><dc:creator>Stare,	Nadja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Cvetek,	Mateja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>zadržani splav</dc:subject><dc:subject>perinatalna izguba</dc:subject><dc:subject>žalovanje</dc:subject><dc:subject>materinstvo</dc:subject><dc:subject>doživljanje izgube</dc:subject><dc:subject>osmišljanje izgube</dc:subject><dc:subject>interpretativna fenomenološka analiza</dc:subject><dc:description>Zadržani splav je oblika izgube nosečnosti, pri kateri otrok umre, vendar lahko telo še nekaj časa ne kaže jasnih znakov zaključka nosečnosti. Raziskava je bila usmerjena v doživljanje žensk ob zadržanem splavu ter v razumevanje pomenov, ki jih izguba pridobi v odnosu do telesa, žalovanja, materinstva, zdravstvene obravnave in nadaljnjega življenja.
V kvalitativni raziskavi je sodelovalo deset žensk z izkušnjo zadržanega splava. Njihove pripovedi so bile analizirane z interpretativno fenomenološko analizo. Rezultati so pokazali izrazito individualnost doživljanja, hkrati pa razkrili nekatere skupne razsežnosti izkušnje. Kot posebej pomemben se je pokazal časovni razkorak med smrtjo otroka in telesnim koncem nosečnosti, zaradi katerega je lahko ženska že vedela za izgubo, medtem ko je njeno telo še naprej kazalo znake nosečnosti. Odnos do telesa je bil različen in je segal od zmanjšanega zaupanja do izkušnje, da telo ve oziroma zmore samo izpeljati proces izgube. Pomembni so bili tudi dostop do informacij, čas in možnost sodelovanja pri odločanju o nadaljnji obravnavi.
Žalovanje ni sledilo enotnemu časovnemu poteku, odnos z umrlim otrokom pa se ni nujno končal z njegovo smrtjo. Udeleženke so vez ohranjale na različne načine, razlikovale pa so se tudi v doživljanju materinstva po izgubi. Pomemben vpliv na doživljanje so imeli odzivi zdravstvenih delavcev in bližnjih. Sočutje, priznanje izgube in ustrezna informiranost so predstavljali pomembne oblike podpore, medtem ko so neosebna obravnava, zmanjševanje pomena izgube in njeno obravnavanje predvsem kot medicinskega dogodka lahko poglabljali stisko. Izguba je pri nekaterih udeleženkah vplivala tudi na naslednje nosečnosti, materinstvo, odnos do minljivosti ter doživljanje vere, duhovnosti in smisla.
Ugotovitve kažejo, da zadržanega splava ni mogoče razumeti zgolj kot medicinskega dogodka. Enaka diagnoza lahko vključuje zelo različna doživljanja, zato je pomembna individualizirana, informirana in sočutna obravnava, ki ženski omogoča, da sama opredeli pomen svoje izgube.</dc:description><dc:publisher>[N. Stare]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-23 09:00:38</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>188461</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
