Komedija na začetku dvajsetega stoletja, njena strast do realnega in vpliv na razvoj žanraKraševec, Eva (Avtor) komedijaavantgardepotujitveni učinekstrast do realnegaperformativnopostmodernizemČlanek se posveča komediji z začetka dvajsetega stoletja in ugotavlja, da gre za obdobje, v katerem beležimo bližino in preplet komedije s kompleksnostjo družbenih sprememb in časa, ki mu zlasti ob izkustvu svetovnih vojn z grozo in travmo ni bilo prizaneseno. Opažamo množičen pojav dramskih oblik, v katerih se prepletajo tako komične kot tragične prvine, in uporabo številnih slogovnih sredstev klasične komedije v delih avantgardnih avtorjev. Na podlagi primerov avantgardnih dramskih besedil Alfreda Jarryja, Guillauma Apollinaira in Aleksandra Vvedenskega analiziramo nove slogovne tendence ter premike v dojemanju komedije kot literarne zvrsti. Alain Badiou dvajseto stoletje označi kot stoletje »strasti do realnega«, ki na prvi pogled nima komične razsežnosti. Kako gre torej »strast do realnega« skupaj s komedijo in fenomeni komičnega, ki se – v nasprotju z realnim – nahajajo prav na področju videza, iluzije in podvojitev ter so s svojo umeščenostjo v območje dozdevkov daleč od realnega? Oziroma drugače, ali ima strast do realnega komične razsežnosti? Izbrani primeri izpričujejo, da komedija strasti do realnega kljubuje z ironijo, grotesko, absurdizmom in potujevanjem, kot ga teoretsko in praktično utemeljuje Bertolt Brecht, a da ob tem izgublja celovitost strukture in stopa z literarnega piedestala. Namesto tega se posamezni komedijski elementi vrivajo v vse žanre ter zlasti v performativno dogodkovnost, ki jo razumemo na osnovi študije Estetike performativnega Erike Fischer-Lichte in postmodernistične poetike, kot jo v dramskem smislu definira Hans-Thies Lehmann v Postdramskem gledališču, s katerimi je komedija neločljivo povezana celotno dvajseto stoletje vse do danes.20262026-09-22 13:34:43Članek v reviji188394sl