Pregled diagnostičnih referenčnih ravni pri pediatričnih računalniško-tomografskih preiskavahHerakovič, Nika (Avtor) Škrk, Damijan (Mentor) Mekiš, Nejc (Recenzent) magistrska delaradiološka tehnologijadiagnostične referenčne ravniračunalniška tomografijapediatrijaoptimizacija dozeUvod: Računalniška tomografija prispeva največji delež k izpostavljenosti pacientov ionizirajočemu sevanju v medicini, zaradi česar je pomembno dosledno upoštevanje načel upravičenosti in optimizacije. Posebna pazljivost je potrebna pri računalniško-tomografskih preiskavah otrok, saj so bolj dovzetni za škodljive učinke sevanja. Za spremljanje izpostavljenosti pacientov ter prepoznavanje neoptimizirane klinične prakse se uporabljajo diagnostične referenčne ravni. Pri odraslih so ravni določene za pacienta standardne velikosti, pri otrocih pa se srečujemo z velikim razponom velikosti in telesne mase, zaradi česar je priporočena določitev ravni na podlagi starostnih skupin za preiskave glave ter na podlagi telesne mase za preiskave trupa. Namen: Namen magistrske naloge je s sistematičnim pregledom literature raziskati in predstaviti diagnostične referenčne ravni pri pediatričnih računalniško-tomografskih preiskavah, ki jih uporabljajo po svetu. Cilj naloge je ugotoviti, katere dozimetrične količine so najprimernejše za določanje diagnostičnih referenčnih ravni. Metode dela: Pri pisanju magistrske naloge je bila uporabljena deskriptivna metoda s sistematičnim pregledom literature. Iskanje literature je potekalo po metodi PRISMA, na mednarodnih podatkovnih bazah PubMed (NCBI), Scopus, ScienceDirect in IOP Science, z uporabo različnih kombinacij izbranih ključnih besed. V pregled literature smo vključili v celoti dostopne strokovne članke, napisane v angleškem jeziku, ki niso starejši od desetih let. Rezultati: V končno analizo smo vključili 39 študij, ki so ustrezale vključitvenim kriterijem in so obravnavale temo magistrske naloge. Med analiziranimi študijami so bila ugotovljena odstopanja predlaganih vrednosti diagnostičnih referenčnih ravni med državami po svetu, prav tako pa so se razlike med študijami pojavljale tudi v metodologiji določanja referenčnih ravni. Avtorji so poročali o različnih statističnih merah, dozimetričnih količinah ter parametrih za razvrščanje pacientov v skupine, kot so na primer starost, telesna masa ali premer telesa. Razprava in zaključek: Pregled literature je pokazal, da so diagnostične referenčne ravni pomembno orodje za optimizacijo protokolov. Med študijami obstajajo velike razlike v predlaganih vrednostih ter metodologiji določanja. Najpogosteje poročan način razvrščanja pacientov v skupine temelji na starosti, kljub temu da trenutne smernice priporočajo uporabo telesne mase. Poenotenje metodologije določanja referenčnih ravni bi omogočilo boljšo primerljivost vrednosti med državami in učinkovitejšo optimizacijo protokolov.[N. Herakovič]20262026-09-19 07:46:53Magistrsko delo/naloga188186sl