<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=188071"><dc:title>Nečloveški akterji v slovenski drami</dc:title><dc:creator>Troha,	Gašper	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>nečloveški akterji</dc:subject><dc:subject>slovenska dramatika</dc:subject><dc:subject>Dane Zajc</dc:subject><dc:subject>Gregor Strniša</dc:subject><dc:subject>Neža Lučka Peterlin</dc:subject><dc:subject>ekokritika</dc:subject><dc:description>Članek obravnava vlogo nečloveških akterjev v slovenski dramatiki 20. in 21. stoletja ter raziskuje, kako se njihova funkcija spreminja od simbolnih figur do samostojnih nosilcev dramskega dogajanja. Avtor izhaja iz sodobnega »obrata k nečloveškemu«, ki v humanistiki preusmerja pozornost z izključno človeškega sveta na živali, naravne procese in materialne entitete. S primerjalno analizo treh dram – Otroka reke Daneta Zajca, Driada Gregorja Strniše in Jagnje Neže Lučke Peterlin – pokaže razvoj odnosa med človekom in naravo na odru. Pri Zajcu sta Dan in Reka alegoriji izgubljene prvobitne enosti in smisla v svetu, zaznamovanem z nihilizmom. Pri Strniši Driada ne deluje več kot ideal, temveč kot katalizator, ki razkriva konflikt med materialističnim svetom in presežno razsežnostjo domišljije. Najmlajša drama, Jagnje, pa presega antropocentrično perspektivo: živali in naravni procesi niso več simboli človeških stanj, temveč enakovredni akterji, katerih obstoj ni podrejen človeku. Članek pokaže, da slovenska drama postopno prehaja od narave kot metafore k naravi kot samostojni realnosti, s čimer odpira nove možnosti gledališke reprezentacije in ekološkega mišljenja.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-18 08:40:19</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>188071</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
