<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=187964"><dc:title>Doživljanje starizma in vloga izobraževanja odraslih pri odpravljanju starizma</dc:title><dc:creator>Janković,	Dušan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Samaluk,	Barbara	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>starizem</dc:subject><dc:subject>epistemična nepravičnost</dc:subject><dc:subject>izobraževanje odraslih</dc:subject><dc:subject>Univerza za tretje življenjsko obdobje</dc:subject><dc:subject>vrednotenje znanja.</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo obravnava doživljanje starizma med starejšimi odraslimi, vrednotenje njihovega znanja po upokojitvi ter vlogo izobraževanja odraslih pri naslavljanju starizma. Starizem razume kot družbeno konstrukcijo in kot obliko epistemične nepravičnosti, ki starejšim ovira enakovredno udeležbo v procesih produkcije in posredovanja znanja. Raziskava je zasnovana kot kvalitativna fenomenološka študija primera na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ljubljana; opira se na devet polstrukturiranih intervjujev na treh ravneh – s šestimi udeleženci programov, dvema mentoricama in predstavnico vodstva – ki so bili analizirani z deduktivno-induktivnim kodiranjem in triangulacijo virov.
Ugotovitve kažejo, da starejši starizem dosledno prepoznavajo na družbeni ravni, redkeje pa na individualni ravni, kar se kaže kot razkorak med osebnim in družbenim zaznavanjem. Na identiteto starizem ne učinkuje toliko kot ponotranjena manjvrednost, temveč kot okvir, do katerega se posamezniki opredeljujejo z distanciranjem in pozitivno samonaracijo. Njihovo znanje se po njihovem ne razvrednoti, temveč »zastara«, družbeno pa se razvrednoti zlasti prek redukcije na kategorijo »upokojenca«; epistemična marginalizacija je najizrazitejša na strukturni in hermenevtični ravni. Strategije soočanja so pretežno individualne – distanciranje, pozitivna naracija, humor in asertivno postavljanje meja – kolektivni odpor pa je šibko razvit. Univerza za tretje življenjsko obdobje se kaže kot prostor enakovrednega vrednotenja znanja; kadar program odpre prostor za refleksijo lastne biografije in položaja, omogoča tudi osebno preobrazbo, vendar je njena kritična, protistaristična vloga pogojena z vsebino programov, držo in usposobljenostjo mentorjev ter samoselekcijo udeležencev.
Delo sklene, da je izobraževanje odraslih smiseln, a ne zadosten vzvod v boju proti starizmu, in da je njegova osrednja vrednost v opolnomočenju starejših ter v ponujanju pojmovnih virov za prepoznavanje in poimenovanje starizma.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-17 07:18:20</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>187964</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
