V družino usmerjena skrb v neonatalnih in pediatričnih enotah intenzivne negePodmiljšak, Lucija (Avtor) Vettorazzi, Renata (Mentor) Thaler, Darja (Recenzent) diplomska delazdravstvena negav družino usmerjena skrbneonatalna enota intenzivne negepediatrična enota intenzivne negemedicinske sestrevključevanje družinekomunikacijaUvod: Starši otrok, hospitaliziranih v neonatalnih in pediatričnih enotah intenzivne nege, se pogosto soočajo z izrazitim stresom, negotovostjo in komunikacijskimi izzivi, kar lahko otežuje sodelovanje pri oskrbi. V družino usmerjena skrb predstavlja temeljni pristop, ki starše prepoznava kot ključne partnerje v zdravstveni oskrbi otroka in poudarja humanizirano, celostno ter partnersko obravnavo. Namen: Raziskati pomen v družino usmerjene skrbi v neonatalnih in pediatričnih enotah intenzivne nege ter preučiti vpliv aktivnega vključevanja družin na zadovoljstvo staršev, kakovost zdravstvene nege in klinične izide zdravljenja. Metode dela: Uporabili smo deskriptivno metodo dela s pregledom znanstvene in strokovne literature. Literatura je bila iskana v bibliografskih bazah CINAHL Ultimate, PubMed in DiKUL v obdobju od aprila do decembra 2025. Skupno smo identificirali 6.540 zapisov; po odstranitvi dvojnikov, uporabi filtrov in pregledu naslovov, povzetkov ter celotnih besedil smo v končno analizo vključili 17 znanstvenih člankov. Rezultati: Ugotovitve potrjujejo, da v družino usmerjena skrb temelji na štirih ključnih konceptih: spoštovanju in dostojanstvu, izmenjavi informacij, sodelovanju družine pri zdravstveni obravnavi in odločanju ter partnerskem sodelovanju z zdravstvenim osebjem. Aktivno vključevanje staršev je povezano z večjim občutkom kompetentnosti in varnosti ter nižjim stresom; v neonatalnih enotah intenzivne nege so bili opisani tudi ugodni klinični izidi, kot so izboljšanje dojenja, hitrejše pridobivanje telesne mase in krajša hospitalizacija. V pediatričnih enotah intenzivne nege se kot posebej pomemben dejavnik kakovosti v družino usmerjene skrbi izpostavlja jasna, stalna in vključujoča komunikacija; nižja zaznana raven tovrstne skrbi je povezana z večjim tveganjem za poznejše stresne in travmatske posledice pri starših. Medicinska sestra se v literaturi dosledno izpostavlja kot osrednji nosilec tovrstnega pristopa, vendar so pri izvajanju pogoste ovire, kot so pomanjkanje časa, kadrovska podhranjenost, neustrezna infrastruktura, nekonsistentnost osebja in formalna ter neformalna pravila oddelkov. Razprava in zaključek: Pregled literature kaže, da v družino usmerjena skrb pomembno prispeva h kakovostnejši oskrbi otrok in boljšim izkušnjam družin, vendar je izvajanje v praksi pogosto nedosledno in močno odvisno od organizacijskih pogojev, kulture oddelka in razpoložljivih virov. Za učinkovito izvajanje so ključni sistemska podpora, ustrezna infrastruktura, jasno opredeljene politike vključevanja družine in kontinuirano izobraževanje zdravstvenih delavcev, zlasti na področju komunikacije ter podpore staršem.[L. Podmiljšak]20262026-09-12 07:45:38Diplomsko delo/naloga187621sl