<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=187573"><dc:title>Vloga nevladnih organizacij pri oblikovanju javnih politik: primer Slovenije v evropskem kontekstu</dc:title><dc:creator>Köhler,	Vincenc	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Durnik,	Mitja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nevladne organizacije</dc:subject><dc:subject>javne politike</dc:subject><dc:subject>participativno upravljanje</dc:subject><dc:subject>zagovorniške koalicije</dc:subject><dc:description>Namen diplomskega dela je analizirati vlogo nevladnih organizacij (NVO) pri oblikovanju javnih politik v Sloveniji ter oceniti, kako učinkovito jih obstoječi institucionalni mehanizmi vključujejo v procese odločanja. Raziskava temelji na pristopih participativnega in mrežnega upravljanja ter modelu zagovorniških koalicij, ki poudarjajo pomen vključevanja raznolikih akterjev v javnopolitične procese.
Cilj je bil ugotoviti načine vključevanja NVO, najpogostejše mehanizme sodelovanja, izzive ter dejanski vpliv na politične odločitve. Uporabljen je bil kvalitativni primerjalni pristop študije primerov, s katerim so analizirane konkretne prakse sodelovanja med državo in civilno družbo.
Empirični del zajema štiri javnopolitična področja: okoljske, migracijske, socialne ter protikorupcijske in digitalne politike. Vključene so bile izbrane slovenske NVO z različnimi modeli delovanja.
Rezultati kažejo, da imajo NVO pomembno, a neenakomerno vlogo. Največji vpliv dosegajo na okoljskem področju zaradi močnih strokovnih kapacitet, institucionaliziranih mehanizmov in povezav z evropskimi mrežami. Pri migracijskih in protikorupcijskih politikah delujejo predvsem kot nadzorni in zagovorniški akterji, njihov vpliv pa temelji na pravnem okviru, javnem pritisku in mednarodnih standardih. V socialnih politikah imajo pomembno izvajalsko vlogo, vendar omejen vpliv na strateške odločitve.
Ključni dejavniki vpliva so organizacijske kapacitete, dostop do informacij, institucionalna odprtost in vpetost v mednarodne mreže. Med omejitvami izstopajo projektno financiranje, administrativne obremenitve, formalizem sodelovanja ter omejen dostop do zgodnjih faz oblikovanja politik.
Zaključek poudarja razkorak med formalnimi mehanizmi participacije in dejansko vplivnostjo NVO ter potrebo po stabilnejšem financiranju, večji transparentnosti posvetovanj in zgodnejšem vključevanju v oblikovanje politik.</dc:description><dc:publisher>[V. Köhler]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-11 12:05:03</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>187573</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
