Vrednotenje imunomodulatornih učinkov avobenzona na fibroblaste in periferne mononuklearne krvne celiceGruden, Tiara (Avtor) Gobec, Martina (Mentor) Smrdel, Lara (Komentor) UV-sevanjeavobenzonfibroblasti BJ-5taperiferne mononuklearne krvne celicecitokinski profilmigracija celicAvobenzon je pogosto uporabljen organski ultravijolični (UV) filter, katerega naloga je zaščita kože pred UV-sevanjem. Poleg fotoprotektivnega delovanja raziskave kažejo na njegove širše učinke, saj lahko vpliva na celične signalne poti, povzroča oksidativni stres in vnetni odziv. Ker je avobenzon namenjen dermalni uporabi, po nanosu najprej pride v stik s celicami kože. Fibroblasti kot glavne stromalne celice usnjice pomembno prispevajo k homeostazi kože, celjenju ran in uravnavanju vnetnega odziva. Ker so raziskave pokazale, da so avobenzon in njegovi metaboliti lahko prisotni tudi v krvnem obtoku, smo želeli proučiti vplive avobenzona na fibroblaste in periferne mononuklearne celice krvi (PBMC) ter oceniti njegov vpliv na njihovo medsebojno komunikacijo. Kot model smo uporabili PBMC, izolirane iz zdravih donorjev, in fibroblastno celično linijo BJ-5ta. V prvem delu smo vrednotili morebitne vplive avobenzona na celično proliferacijo s testom metabolne aktivnosti (MTS). Rezultati so pokazali, da avobenzon v koncentracijskem območju od 0,1 do 100 µM ne povzroči koncentracijsko ali časovno odvisnega zmanjšanja presnovne aktivnosti fibroblastov BJ-5ta ali PBMC. V nadaljevanju smo analizirali supernatante PBMC in fibroblastov po izpostavitvi avobenzonu v prisotnosti oziroma odsotnosti lipopolisaharida (LPS). Z multipleks metodo smo sočasno določili koncentracije šestih citokinov (IL-8, IL-6, IL-10, IL-12p70, IL-1β in TNF-α). Stimulacija z LPS je pričakovano povzročila značilen vnetni odziv v vseh eksperimentalnih pogojih. Pokazali smo, da je vpliv avobenzona odvisen od njegove koncentracije, vrste celic, posameznega citokina in prisotnosti LPS. Učinke avobenzona smo zaznali predvsem pri višji koncentraciji (100 µM). Medtem ko pri fibroblastih, ki bazalno izločajo predvsem IL-6 in IL-8, ni povzročil značilnih sprememb, smo pri PBMC opazili trend povečanega izločanja IL-6, IL-8 in IL-1β. V nadaljevanju smo s testom zapiranja umetno ustvarjene vrzeli (angl. scratch assay) ocenili vpliv avobenzona na migracijo fibroblastov. Rezultati so pokazali, da prisotnost avobenzona značilno upočasni zapiranje vrzeli. Proces je delno reverzibilen, če fibroblastom dodamo supernatante PBMC. Na podlagi dobljenih rezultatov sklepamo, da avobenzon v uporabljenem eksperimentalnem modelu ne deluje citotoksično, lahko pa modulira vnetni odziv in parakrino komunikacijo med mononuklearnimi celicami periferne krvi ter fibroblasti. Njegov učinek je odvisen od koncentracije, vrste citokina in celičnega okolja, zato ga ni mogoče opredeliti kot enoznačno protivnetnega ali provnetnega. Zaradi omejenega števila bioloških ponovitev ugotovitve predstavljajo predvsem opažanja, ki jih bo treba potrditi z nadaljnjimi raziskavami.20262026-09-11 08:45:53Diplomsko delo/naloga187503sl