Magija kot senca racionalnosti: izrinjanje in vračanje magičnega mišljenja v sodobni kulturi na primeru umetne inteligenceFekonja, Luka (Avtor) Cvar, Nina (Mentor) magičnoracionalnostepistemeumetna inteligencagenealogija.Diplomsko delo izhaja iz temeljnega protislovja sodobne družbe: kljub prevladi znanstvene racionalnosti in tehnološkega napredka se v javnem diskurzu in vsakdanjih praksah vztrajno pojavljajo oblike mitskega in magičnega mišljenja. Mitsko mišljenje je razumljeno kot epistemska modalnost, ki ni manj logična od znanstvene, temveč deluje po drugačni notranji logiki. Lévi-Strauss pokaže, da mitsko mišljenje ni začetek, zasnutek ali nedodelan del celote, ampak dobro artikuliran sistem, neodvisen od znanosti, le da operira z drugačnim, heterogenim, a vendarle omejenim repertoarjem predhodno obstoječih elementov – z logiko intelektualnega brkljača (Lévi-Strauss, 2004: 24, 28-29). Magično mišljenje pa je razumljeno kot operativna praksa, ki v modernosti ni ostanek predmoderne zavesti, temveč rekodifikacija ontološkega substrata, ki ga nobena historična epistema ni mogla odpraviti – ker ga tudi ne more. Osrednja teza naloge je, da se magično mišljenje v modernosti ne pojavlja kot zunanja alternativa znanosti, ampak kot njena senca – kot notranji presežek racionalnega reda, ki ni zunanja grožnja, temveč neločljiv stranski produkt samih epistemoloških in tehnoloških aparatov racionalnosti. Teza ima dve neločljivi ravni: raven mišljenja in diskurza, na kateri magija deluje skozi epistemske praznine in narativne vzorce, ter raven materialnih predmetov in praks, kjer magija biva v stvareh, ki jih nosimo, posedujemo in ritualno rabimo. Cilj pričujoče raziskave je izdelati genealogijo tega procesa od zgodnje moderne do sodobne kulture. Teoretski okvir temelji na petih ključnih avtorjih. Vsak izbrani avtor naslovi eno dimenzijo problema, ki je drugi sami zase ne morejo. Max Weber je izhodišče, ker postavi diagnostično vprašanje, ki omogoča razumevanje racionalizacije kot procesa odčaranja sveta in izgube eksistencialnega smisla – kako racionalizacija sveta producira lastno nasprotje v obliki strukturne praznine smisla. Michel Foucault Webrovo diagnozo prevede iz eksistencialne na epistemološko raven ter s pojmom episteme razkrije zgodovinsko pogojenost vednosti in pokaže, kako je magija bila epistemološko izključena, a ne odpravljena. Silvia Federici razširi to perspektivo z materialistično genealogijo kapitalizma, v kateri prikaže, da je vzpostavitev moderne racionalnosti temeljila na nasilni razlastitvi skupnosti in izbrisu magičnih oblik vednosti. Claude Lévi-Strauss s konceptom brkljača (»bricoleur«) in inženirja omogoča razumevanje trajnosti mitskega mišljenja, E. E. Evans-Pritchard pa z analizo azandskega čarovništva empirično potrdi, da magija ne nadomesti naravne vzročnosti, temveč jo dopolnjuje na drugi ravnini vzročnosti – ne kako se je nesreča zgodila, ampak zakaj ravno tej osebi, zakaj ravno zdaj. Materialno-kulturna analiza (Mauss, Appadurai, Kopytoff, Miller) pokaže, da magični predmeti niso izginili z nastopom kapitalizma, bili so prisilno premeščeni iz skupnostnih ritualnih praks v ponižno nevidnost potrošniških objektov. Zaključni del analizira sodobno percepcijo umetne inteligence kot paradigmatski primer rekodifikacije ontološkega substrata, kot povratka magičnega tako na ravni diskurza kot na ravni materialnih predmetov.[L. Fekonja]20262026-09-11 07:18:00Diplomsko delo/naloga187411sl