Vloga šamank miko v sodobnem šintoističnem religijskem svetuBofulin, Monika (Avtor) Visočnik Gerželj, Nataša (Mentor) mikošintoizemJaponskašamanizemkaguraDiplomsko delo obravnava transformacijo miko od njihovih začetkov kot šamanskih posrednic v zgodnji japonski religiji do njihove sodobne vloge institucionaliziranih uslužbenk znotraj modernega šintoizma. Izraz »šamanizem« je v nalogi uporabljen kot analitično orodje, prevzeto iz zahodnega akademskega diskurza in ne kot univerzalna kategorija. Po Kehoe (2000) njegova uporaba v japonskem kontekstu zahteva kritično zavedanje zgodovinske in kulturne specifičnosti. Z združevanjem teoretične analize in empirične raziskave naloga preučuje, kako je več kot tisočletje političnih, pravnih in ideoloških sprememb postopoma omejilo šamansko avtoriteto miko, pri tem pa ohranilo estetske in obredne oblike, povezane s to dediščino. Posebna pozornost je namenjena plesu kagura kot osrednjemu nosilcu šamanske dediščine v sodobni šintoistični praksi. Naloga obravnava tudi vprašanja spola in religijske avtoritete ter analizira, kako je institucionaliziran šintoizem zgodovinsko omejeval religijsko avtoriteto žensk, hkrati pa ohranjal njihovo ritualno prisotnost. Empirični del temelji na pisnih intervjujih z dvema aktivnima miko iz svetišča Oiwa v prefekturi Ibaraki, analiziranih kot kvalitativna študija primera. Rezultati intervjujev v veliki meri potrjujejo teoretični okvir raziskave, obenem pa razkrivajo vidike, ki jih obstoječa literatura ne obravnava podrobneje. Naloga ugotavlja, da sodobne miko ne ohranjajo več šamanske moči v njenem izvirnem pomenu, temveč predvsem aktivno vlogo pri izvajanju obrednih praks, ki se je skozi stoletja prilagajala in ohranjala kljub različnim oblikam institucionalnega pritiska.[M. Bofulin]20262026-09-11 07:17:04Diplomsko delo/naloga187405sl