Doživljanje dostojanstva med sistemsko logiko in življenjskim svetom v postopku ocenjevanja upravičenosti do dolgotrajne oskrbeOkički, Melita (Avtor) Kejžar, Anamarija (Mentor) doživljanje dostojanstvadolgotrajna oskrbaocenjevalni postopekuporabniška izkušnjapodporna mrežasocialnodelovni pristopMagistrsko delo obravnava doživljanje dostojanstva uporabnikov dolgotrajne oskrbe in njihovih sorodnikov v postopku ocenjevanja upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Izhaja iz razmerja med sistemsko logiko, ki človekove potrebe prevaja v merila, ocene, kategorije in odločbo, ter življenjskim svetom uporabnika, v katerem so pomoč, samostojnost, telo, dom, odnosi in občutek varnosti medsebojno povezani. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako uporabniki in njihovi sorodniki doživljajo postopek, kaj v njem ohranja ali zmanjšuje občutek dostojanstva ter kakšen pomen imajo komunikacija, podporna mreža in odločitev o upravičenosti za vsakdanje življenje. V teoretičnem uvodu so obravnavani staranje, dolgotrajna oskrba, slovenska ureditev tega področja, ocenjevanje upravičenosti, vloga socialnega dela ter koncepti dostojanstva, ranljivosti in etike skrbi. Raziskava je kvalitativna, empirična, poizvedovalna in uporabna ter ima narativno usmeritev. Vzorec je bil neslučajnosten, namenski in priročen. Sodelovalo je sedem oseb: trije uporabniki dolgotrajne oskrbe, stari 65 let ali več, in štirje sorodniki. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi narativnimi intervjuji ter analizirani z odprtim in osnim oziroma aksialnim kodiranjem. Ugotovitve kažejo, da se vključitev v postopek praviloma ne začne zaradi ene same težave, temveč zaradi postopnega kopičenja sprememb v vsakdanjem življenju, zmanjšane samostojnosti, večje potrebe po pomoči, skrbi za varnost in naraščajoče obremenjenosti sorodnikov. Prvi stik z vstopno točko pomembno oblikuje doživljanje postopka. Jasna in spoštljiva komunikacija zmanjšuje negotovost, nerazumljiv jezik in nejasnost nadaljnjih korakov pa povečujeta občutek oddaljenosti od sistema. Ocenjevanje vsakdanjih potreb je nujen, vendar občutljiv del postopka, saj vprašanja o osebni negi, gibanju, gospodinjstvu in varnosti posegajo na področja telesa, zasebnosti in izgube samostojnosti. Dostojanstvo se ohranja, kadar je uporabnik neposredno nagovorjen, slišan in vključen v pogovor, kadar razume namen vprašanj in lahko svojo situacijo opiše z lastnimi besedami. Zmanjšuje se, kadar se govori predvsem o njem in ne z njim ali kadar je njegova življenjska situacija predstavljena predvsem skozi primanjkljaje. Sorodniki imajo pomembno vlogo pri oddaji vloge, razlagi informacij, dopolnjevanju uporabnikove pripovedi, komunikaciji s strokovnimi službami in organiziranju pomoči. Njihova prisotnost lahko okrepi uporabnikov glas, vendar ga ne sme nadomestiti. Raziskava opozarja tudi na položaj ljudi brez zanesljive podporne mreže. Odločba ima dejanski pomen šele, ko je razumljivo pojasnjeno, katera pomoč je priznana, kdo jo bo izvajal in kaj bo pomenila za življenje doma. Postopek ocenjevanja upravičenosti zato ni le tehnična presoja funkcionalnih zmožnosti, temveč tudi odnosna in etična izkušnja. Socialno delo lahko k dostojanstvenemu postopku prispeva z razumljivim jezikom, občutljivim vodenjem pogovora, varovanjem uporabnikovega glasu, prepoznavanjem obremenjenosti sorodnikov in povezovanjem formalno priznane pravice z izvedljivo pomočjo v konkretnem življenjskem okolju.20262026-09-09 09:01:02Magistrsko delo/naloga187148sl