Odnos vzgojiteljev do rabe slovenskega knjižnega jezika v vrtcuBratina, Maša (Avtor) Skubic, Darija (Mentor) vzgojitelji predšolskih otrokgovorni zgledjezikovna zmožnostraba knjižnega jezikaučni jezikvzgojiteljJezik je eden izmed ključnih stebrov otrokovega celostnega razvoja, saj z njim otrok spoznava svet, se izraža in gradi medsebojne odnose ter oblikuje svojo identiteto. Kot bodoči vzgojitelji se moramo zavedati jezikovnega vpliva, ki ga imamo z lastno aktivnostjo in zgledom v vrtcu. Govor odraslega je pomemben zunanji dejavnik, ki neposredno sooblikuje otrokovo jezikovno kulturo, zato mora vzgojitelj zavestno gojiti svoj komunikacijski slog in se zavedati pomena primerne rabe jezika v vzgojno-izobraževalnem procesu. V teoretičnem delu sem naprej predstavila slovenski jezik s poudarkom na socialnih zvrsteh ter razlikovanju med knjižnim in neknjižnim jezikom. V nadaljevanju sem opredelila različne funkcije slovenskega jezika ter podrobneje preučila slovenščino kot učni jezik z analizo ključnih zakonodajnih dokumentov tega področja. Posebno pozornost sem namenila rabi slovenskega knjižnega jezika v vrtcih, pri čemer sem izhajala iz usmeritev Kurikuluma za vrtce (2025) in dosedanjih spoznanj relevantnih avtorjev. V empiričnem delu sem predstavila in interpretirala rezultate raziskave, pridobljene z anketnim vprašalnikom med vzgojitelji iz različnih slovenskih vrtcev. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako vzgojitelji razumejo pomen knjižnega jezika ter kakšna so njihova stališča do njegove rabe v vsakdanji praksi. Preučevala sem tudi pogostost in doslednost rabe knjižnega jezika v komunikaciji z otroki, starši in sodelavci ter preverjala, ali se med vzgojitelji pojavljajo razlike glede na njihovo delovno dobo, izobrazbo ali regijo, iz katere prihajajo. Rezultati raziskave so pokazali, da vzgojitelji knjižni jezik dosledno uporabljajo predvsem v formalnih situacijah (npr. vodenih dejavnostih in komunikaciji s starši), medtem ko v neformalnih stikih prehajajo na neknjižne zvrsti. Kot osrednjo strategijo za spodbujanje otrokovega jezikovnega razvoja izpostavljajo branje otroške literature in pogovor ob njej. Največji izvedbeni izziv v praksi predstavlja prisotnost tujejezičnih otrok, pri odzivanju na otrokove jezikovne napake pa vzgojitelji namesto doslednega popravljanja raje uporabljajo taktnost, spodbujanje dialoga ter postopno usmerjanje. Zato bi bilo v prihodnje treba organizirati ciljna strokovna usposabljanja in pripraviti praktične didaktične priročnike z konkretnimi metodološkimi strategijami.M. Bratina20262026-09-09 08:30:26Diplomsko delo/naloga187100sl