<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=186868"><dc:title>Vidiki glasbene improvizacije: med umetnostjo, terapijo in pedagogiko</dc:title><dc:creator>Knap,	Ana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Habe,	Katarina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Knoll,	Špela Loti	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>improvizacija</dc:subject><dc:subject>glasbena pedagogika</dc:subject><dc:subject>glasbena terapija</dc:subject><dc:subject>jazz</dc:subject><dc:subject>poslušanje</dc:subject><dc:subject>odnosnost</dc:subject><dc:subject>osebni izraz</dc:subject><dc:subject>struktura in svoboda</dc:subject><dc:description>POVZETEK
Magistrska naloga obravnava improvizacijo kot večplastno prakso, ki presega zgolj področje glasbenega izvajanja ter se povezuje tudi s pedagogiko, terapijo in širšim človekovim doživljanjem sveta. Osrednji namen naloge je raziskati različne načine razumevanja in uporabe improvizacije v umetnosti, glasbeni terapiji in pedagogiki ter osvetliti skupne teme in razlike, ki se med temi področji pojavljajo.
Teoretični del naloge predstavi zgodovinski razvoj improvizacije v zahodni umetniški glasbi, pri čemer se osredotoča na barok, klasicizem, romantiko, jazz ter sodobno in eksperimentalno glasbo. Čeprav improvizacija v različnih obdobjih zavzema različen položaj, ostaja pomemben del glasbenega mišljenja, ustvarjanja in izvajalske prakse. 
V nadaljevanju naloga obravnava improvizacijo v glasbeni terapiji in pedagogiki, kjer v ospredje stopijo vprašanja odnosa, poslušanja, komunikacije, ustvarjalnosti in varnega prostora za raziskovanje. V teh kontekstih je poudarek manj na estetskem rezultatu in bolj na možnostih izražanja, odzivanja, učenja in soustvarjanja pomena. Sintezno poglavje izpostavi skupne značilnosti različnih pristopov k improvizaciji, kot so prisotnost, odzivnost, odprtost do nepredvidljivega ter občutljivost za odnos med posameznikom, skupino in okoljem. 
Empirični del temelji na sedmih polstrukturiranih intervjujih z glasbenimi umetniki, pedagogi in glasbenimi terapevti. Raziskava se osredotoča na njihove osebne izkušnje, razumevanje improvizacije in načine uporabe improvizacije v praksi. Tematska analiza intervjujev pokaže, da sogovorniki improvizacijo pogosto razumejo precej širše od same glasbene tehnike ali izvajalske spretnosti. V njihovih odgovorih se improvizacija povezuje z odnosom, poslušanjem, raziskovanjem, ranljivostjo, igro, ustvarjalnostjo in sposobnostjo odzivanja na nepredvidljive situacije.
Magistrska naloga tako prispeva k širšemu razumevanju improvizacije kot umetniškega, pedagoškega, terapevtskega in hkrati izrazito človeškega procesa.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-06 07:20:57</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>186868</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
