Vpliv površinsko aktivnih snovi na agregacijsko stanje govejega serumskega albuminaLongar, Špela (Avtor) Hribar Lee, Barbara (Mentor) Brudar, Sandi (Komentor) površinsko aktivne snovihidrodinamični radijgoveji serumski albuminnatrijev dodecil sulfatTriton X-100sekundarna struktura proteinaProteini so občutljivi na spremembe kemijskega okolja, ki lahko vpliva na njihovo konformacijo, stabilnost in agregacijsko stanje. Zelo pomembne so interakcije proteinov s površinsko aktivnimi snovmi, saj lahko proteine stabilizirajo, povzročijo konformacijske preureditve ali tvorijo komplekse in agregate. V diplomski nalogi sem raziskovala vpliv različnih koncentracij anionskega surfaktanta natrijevega dodecil sulfata (SDS) in neionskega surfaktanta Triton X-100 na agregacijsko stanje in sekundarno strukturo govejega serumskega albumina (BSA). Spremljali smo spremembe hidrodinamičnega radija in porazdelitve velikosti delcev z metodo dinamičnega sipanja svetlobe, spremembe v sekundarni strukturi proteina pa s cirkularnim dikroizmom v daljnem UV-območju. Deleže posameznih elementov sekundarne strukture smo ocenili s programom BeStSel. Rezultati so pokazali, da so pri nizkih koncentracijah Tritona X-100 vrednosti hidrodinamičnega radija in CD-spektri večinoma podobni kontrolnemu vzorcu, kar pomeni, da ni prišlo do porušitve α-vijačne strukture BSA. Pri 0,01 % Tritona X-100 je bil opažen nekoliko večji in bolj raznolik hidrodinamični radij, kar je nakazovalo na vezavo surfaktanta na protein. Pri 0,05 % in 0,1 % so spektri kazali na ohranjeno α-vijačno ogrodje, BeStSel rezultati pa na povečanje α-vijačnic in možen stabilizacijski učinek. Pri 0,5 % Tritona X-100 se je hidrodinamični radij povečal, vendar sekundarne strukture zaradi optičnih motenj ni bilo mogoče oceniti. Pri najnižjih koncentracijah SDS so bili rezultati podobni, hidrodinamični radij je bil primerljiv s kontrolo. Povišan delež α-vijačnih struktur je kazal na stabilizacijsko delovanje surfaktanta. Pri 1 mM SDS so se pojavile izrazitejše spremembe hidrodinamičnega radija in CD spektra. Pri 5 in 10 mM SDS se je radij še dodatno povečal, delež α-vijačnic pa zmanjšal, kar je bilo skladno z nastankom kompleksov BSA in SDS ter delno denaturacijo proteina. Interakcije Tritona X-100 z BSA so delovale pretežno stabilizacijsko, medtem ko je SDS pokazal prehodno stabilizacijsko delovanje pri najnižjih koncentracijah in z višanjem koncentracije prešel na delno denaturacijo proteina. Vpliv površinsko aktivnih snovi na agregacijsko stanje, strukturo in delovanje proteinov je torej odvisen od njihove vrste, koncentracije in mehanizma interakcije s proteini.20262026-09-03 13:45:04Diplomsko delo/naloga186625sl