<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=186625"><dc:title>Vpliv površinsko aktivnih snovi na agregacijsko stanje govejega serumskega albumina</dc:title><dc:creator>Longar,	Špela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Hribar Lee,	Barbara	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Brudar,	Sandi	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>površinsko aktivne snovi</dc:subject><dc:subject>hidrodinamični radij</dc:subject><dc:subject>goveji serumski albumin</dc:subject><dc:subject>natrijev dodecil sulfat</dc:subject><dc:subject>Triton X-100</dc:subject><dc:subject>sekundarna struktura proteina</dc:subject><dc:description>Proteini so občutljivi na spremembe kemijskega okolja, ki lahko vpliva na njihovo konformacijo, stabilnost in agregacijsko stanje. Zelo pomembne so interakcije proteinov s površinsko aktivnimi snovmi, saj lahko proteine stabilizirajo, povzročijo konformacijske preureditve ali tvorijo komplekse in agregate. V diplomski nalogi sem raziskovala vpliv različnih koncentracij anionskega surfaktanta natrijevega dodecil sulfata (SDS) in neionskega surfaktanta Triton X-100 na agregacijsko stanje in sekundarno strukturo govejega serumskega albumina (BSA). Spremljali smo spremembe hidrodinamičnega radija in porazdelitve velikosti delcev z metodo dinamičnega sipanja svetlobe, spremembe v sekundarni strukturi proteina pa s cirkularnim dikroizmom v daljnem UV-območju. Deleže posameznih elementov sekundarne strukture smo ocenili s programom BeStSel. 
Rezultati so pokazali, da so pri nizkih koncentracijah Tritona X-100 vrednosti hidrodinamičnega radija in CD-spektri večinoma podobni kontrolnemu vzorcu, kar pomeni, da ni prišlo do porušitve α-vijačne strukture BSA.  Pri 0,01 % Tritona X-100  je bil opažen nekoliko večji in bolj raznolik hidrodinamični radij, kar je nakazovalo na vezavo surfaktanta na protein. Pri 0,05 % in 0,1 % so spektri kazali na ohranjeno α-vijačno ogrodje, BeStSel rezultati pa na povečanje α-vijačnic in možen stabilizacijski učinek. Pri 0,5 % Tritona X-100 se je hidrodinamični radij povečal, vendar sekundarne strukture zaradi optičnih motenj ni bilo mogoče oceniti.
Pri najnižjih koncentracijah SDS so bili rezultati podobni, hidrodinamični radij je bil primerljiv s kontrolo. Povišan delež α-vijačnih struktur je kazal na stabilizacijsko delovanje surfaktanta. Pri 1 mM SDS so se pojavile izrazitejše spremembe hidrodinamičnega radija in CD spektra. Pri 5 in 10 mM SDS se je radij še dodatno povečal, delež α-vijačnic pa zmanjšal, kar je bilo skladno z nastankom kompleksov BSA in SDS ter delno denaturacijo proteina. 
Interakcije Tritona X-100 z BSA so delovale pretežno stabilizacijsko, medtem ko je SDS pokazal prehodno stabilizacijsko delovanje pri najnižjih koncentracijah in z višanjem koncentracije prešel na delno denaturacijo proteina. Vpliv površinsko aktivnih snovi na agregacijsko stanje, strukturo in delovanje proteinov je torej odvisen od  njihove vrste, koncentracije in mehanizma interakcije s proteini.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-03 13:45:04</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>186625</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
