<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=186483"><dc:title>Uporaba modificirane elektrode za elektrokemijsko določitev antibiotika sulfametoksazola v vodnem mediju</dc:title><dc:creator>Hadolin,	Melanija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kralj Cigić,	Irena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Žagar Soderžnik,	Kristina	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>sulfametoksazol</dc:subject><dc:subject>voltametrija</dc:subject><dc:subject>sitotiskane elektrode</dc:subject><dc:subject>modifikacija</dc:subject><dc:subject>ogljikovi nanomateriali</dc:subject><dc:description>Sulfametoksazol (SMX) je eden izmed pogosto uporabljenih antibiotikov, čigar koncentracija v okolju narašča, kar vzbuja skrb zaradi razvoja bakterijske odpornosti, hkrati pa ima konstantna izpostavljenost antibiotikom v vodi negativne učinke na človeško zdravje. Med klasične analizne metode za določitev antibiotikov v vodnem mediju spadajo predvsem različice kromatografskih tehnik, vendar se razvoj v zadnjem času usmerja k hitrejšim, cenovno ugodnejšim in prenosnim načinom določitve, kjer prevladujejo elektrokemijski senzorji. V magistrskem delu je bil izdelan elektrokemijski senzor za določitev SMX na osnovi sitotiskane elektrode (SPE) z ogljikovo delovno elektrodo, ki je bila modificirana s prevodnim polimerom in dodatnim ogljikovim materialom.
V prvem delu je predstavljena primerjava med dvema tipoma ogljikovih elektrod: SPE z ogljikovo delovno elektrodo (SPE-C) in SPE z delovno elektrodo iz enostenskih ogljikovih nanocevk (SPE-SWCNT). Na obeh elektrodah so bile preizkušene modifikacije s prevodnimi polimeri, ogljikovimi nanomateriali in nanomateriali kovinskih oksidov. Najboljši odziv je pokazala modifikacija s kombinacijo polimetilen modrega in ogljikovih kvantnih pik. Modificirana elektroda je bila v drugem delu uporabljena za določitev elektrokemijskih lastnosti sistema in umeritvene premice, s pomočjo katere sta bili določeni meja določitve (0,1 μM) in meja zaznave (0,06 μM). V tretjem delu je elektrokemijska določitev primerjana z določitvijo s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (HPLC), kjer se je izkazalo, da sta tehniki za določitev nizkih koncentracij (okoli 0,1 μM) SMX primerljivi.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-02 11:06:46</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>186483</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
