<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=186426"><dc:title>Vpliv TNF-α na nastanek tunelskih nanocevk v rakavih in normalnih urotelijskih celicah</dc:title><dc:creator>Boštjančič,	Ava	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Resnik,	Nataša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>medcelično sporazumevanje</dc:subject><dc:subject>TNF-α</dc:subject><dc:subject>TNFAIP2</dc:subject><dc:subject>tunelske nanocevke</dc:subject><dc:subject>urotelijske celice</dc:subject><dc:description>Tunelske nanocevke (TNT) so dolgi, tanki cevasti celični izrastki, ki med seboj povezujejo celice ter jim omogočajo medcelično komunikacijo s prenosom celičnih in neceličnih sestavin. TNT sodelujejo v fizioloških in patoloških procesih, zato je razumevanje lastnosti TNT in vplivov na njihov nastanek ključnega pomena za razvoj tarčnih zdravil. V diplomskem delu smo želeli ugotoviti vpliv vnetnega citokina TNF-α, tumor nekrotizirajočega faktorja α, na nastanek TNT pri normalnih in rakavih urotelijskih celicah. Celično linijo normalnih urotelijskih celic SV-HUC-1 in rakavih urotelijskih celic T24 smo tretirali z 1, 10, 20, 30 in 50 ng/mL TNF-α 24 ur. TNT smo označili s faloidinom, ki se veže na aktinske filamente, in s fluorescenčno mikroskopijo analizirali število TNT ter dolžino TNT. Celice SV-HUC-1 in T24 so imele po tretiranju z vsemi koncentracijami TNF-α večje število TNT kot kontrolne celice. Statistično značilno povečanje števila TNT smo ugotovili pri tretiranju celic SV-HUC-1 z 1 ng/mL TNF-α, pri čemer se je število TNT povečalo trikrat v primerjavi s kontrolo. Statistično značilno povečanje števila nastalih TNT je pri celicah T24 povzročilo tretiranje z 20 in 30 ng/mL TNF-α, pri čemer se je število TNT povečalo dvakrat v primerjavi s kontrolo. V dolžini TNT ni prišlo do sprememb pri nobeni od celičnih linij po tretiranju s TNF-α. Po tretiranju s TNF-α smo s prenosom western analizirali TNFAIP2, s tumor nekrotizirajočim faktorjem α induciran protein 2, ki sodeluje pri signalizacijski poti TNF-α/NF-κB. Zmanjšano izražanje TNFAIP2 po 24-urnem tretiranju s TNF-α smo zaznali pri tretiranju celic SV-HUC-1 z 1 in 20 ng/mL TNF-α in povečano izražanje TNFAIP2 pri tretiranju celic T24 z 10 in 50 ng/mL TNF-α. Z izvedbo luminiscenčnega testa viabilnosti celic smo za uporabljene koncentracije TNF-α dokazali, da TNF-α nima citotoksičnega učinka. Celicam SV-HUC-1 se je viabilnost statistično značilno povečala pri tretiranju z 10 ng/mL TNF-α, celicam T24 pa pri tretiranju z 1, 10, 20, 30 in 50 ng/mL TNF-α. Ugotovili smo, da je TNF-α induktor nastanka TNT pri normalnih in rakavih urotelijskih celicah. S tem smo postavili izhodišče za nadaljnje raziskave vloge TNF-α pri medcelični komunikaciji s TNT pri urotelijskih celicah.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-09-01 12:45:01</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>186426</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
