<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=186307"><dc:title>Strah v popularni kulturi: Grozljivka kot katarza</dc:title><dc:creator>Kučič,	Pia	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Muršič,	Rajko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>etnologija</dc:subject><dc:subject>kulturna antropologija</dc:subject><dc:subject>grozljivka</dc:subject><dc:subject>strah</dc:subject><dc:subject>katarza</dc:subject><dc:subject>antropologija
čustev</dc:subject><dc:subject>popularna kultura</dc:subject><dc:subject>atmosfera</dc:subject><dc:subject>afekt</dc:subject><dc:subject>Čarovnica (film)</dc:subject><dc:subject>folklora</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo obravnava grozljivko kot kulturni in družbeni fenomen ter raziskuje njeno vlogo pri soočanju s strahom in drugimi intenzivnimi čustvi. Izhaja iz antropoloških pristopov preučevanja strahu, čustev in popularne kulture (pri čemer so bila pomembna dela avtorjev, kot
je Caroline Humphrey). Osredotoča se na vprašanje, zakaj ljudje prostovoljno posegajo po vsebinah, katerih namen je vzbujanje nelagodja, tesnobe in strahu.
Delo predstavlja različne pristope razumevanja strahu, estetike grozljivega, afekta, vzdušja in senzorike. Grozljivko pri tem obravnava kot žanr, ki skozi zgodovino odseva družbene napetosti, kolektivno tesnobo in kulturne predstave o nevarnosti. Posebno pozornost namenja filmu Čarovnica (2015) režiserja Roberta Eggersa, ki služi kot primer analize odnosa med strahom, atmosfero, folklornimi motivi in liminalnimi prostori. Magistrsko delo obravnava ta film v kontekstu zgodovinskih predstav o čarovništvu, folklorne
imaginacije in sodobnih pristopov h grozljivki, pri čemer raziskuje načine, na katere vzdušje, prostor in senzorični elementi soustvarjajo izkušnjo groze.
Empirični del temelji na polstrukturiranih intervjujih in skupinskih pogovorih s štirinajstimi sogovornicami ter sogovorniki iz različnih okolij. Avtorica je raziskala njihove prve stike z grozljivkami, načine doživljanja strahu, pomen atmosfere, telesnih odzivov in nasilja v filmu ter razloge za privlačnost žanra. Analiza je pokazala, da sogovornice in sogovorniki razumejo grozljivke mnogo globlje kot zgolj obliko zabave. V njih prepoznavajo prostor raziskovanja lastnih strahov, eksistencialnih vprašanj, družbenih problemov in čustvenih izkušenj. Pomembno vlogo igrajo atmosfera, neznano, občutek nelagodja in možnost varnega soočanja z nevarnostjo.
Raziskava je pokazala, da grozljivke za številne gledalce predstavljajo obliko emocionalnega dela in simbolnega soočanja z negotovostjo sodobnega sveta. Grozljivka pri tem ni le žanr strahu. Lahko je tudi prostor refleksije, identifikacije in katarze, skozi katerega posameznice in posamezniki osmišljajo lastna čustva ter izkušnje.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-08-30 08:18:08</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>186307</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
