<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=186264"><dc:title>Uporaba tehnologij sledenja pogleda v zdravstvu</dc:title><dc:creator>Pretnar,	Filip	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lebar,	Andrej	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Debeljak,	Mojca	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lampe,	Tomaž	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>ortotika in protetika</dc:subject><dc:subject>sledenje pogledu</dc:subject><dc:subject>podporna robotika</dc:subject><dc:subject>robotska roka</dc:subject><dc:subject>upravljanje s pogledom</dc:subject><dc:subject>Dobot Magician</dc:subject><dc:description>Uvod: Osebe z zmanjšano ali odsotno mobilnostjo zgornjih udov imajo lahko težave pri samostojnem opravljanju vsakodnevnih dejavnosti. Podporne robotske roke lahko del teh omejitev zmanjšajo, vendar njihovo upravljanje pogosto zahteva ohranjeno mobilnost  drugih delov telesa. Sledenje pogledu predstavlja možnost brezkontaktnega upravljanja, pri katerem uporabnik ukaze izbira s pogledom. Namen: Namen diplomskega dela je bil izdelati program s katerim lahko uporabnik upravlja robota s pogledom in preveriti učinkovitost in uspešnost delovanja tega programa. Metode dela: Izdelali smo dva programa v programskem jeziku Python. Prvi program je s knjižnico EyeGestures in spletno kamero določal položaj uporabnikovega pogleda na zaslonu. Zaslon je bil razdeljen na štiri kontrolna območja, ki so predstavljala ukaze za premikanje robotske roke. Drugi program je sprejemal številke izbranih območij in jih pretvarjal v premike robota. Programa sta delovala v ločenih virtualnih okoljih in med seboj komunicirala prek lokalne omrežne povezave. Delovanje sledenja pogledu smo preverili v 5 meritvenih sejah, v katerih je bilo izvedenih 100 meritev z očali in 100 meritev brez očal. Rezultati: Programa sta omogočala premikanje robotske roke glede na opazovano kontrolno območje. Povprečni odzivni čas je znašal 0,88 sekunde z očali in 0,96 sekunde brez očal. Razlika med pogojema je bila majhna. Med preizkušanjem so se pojavljale težave pri kalibraciji in zmanjšanje natančnosti ob premikanju glave. Razprava in zaključek: Izdelani prototip je pokazal, da je mogoče cenovno dostopno spletno kamero in programsko sledenje pogledu uporabiti za osnovno upravljanje robotske roke. Sistem je bil dovolj učinkovit za predstavitev koncepta, vendar zaradi omejene natančnosti, občasnih težav pri kalibraciji in nezanesljivosti še ni primeren za neposredno uporabo pri pacientih. Za varnejšo praktično uporabo bi bile potrebne izboljšave sledenja pogledu, povratne informacije uporabniku in dodatni varnostni mehanizmi.</dc:description><dc:publisher>[F. Pretnar]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-08-29 07:47:54</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>186264</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
