Partnerski odnos med staršema v družini s kronično bolnim otrokomFlandja, Sara (Avtor) Mešl, Nina (Mentor) kronična bolezen otrokapartnerski odnos starševdinamika partnerskega odnosa skozi faze boleznistarševske in partnerske vlogevarovalni dejavnikiV diplomskem delu sem se osredotočila na partnerski odnos staršev otrok s kronično boleznijo, ki je v obstoječi strokovni in znanstveni literaturi pogosto zapostavljena tema. S pomočjo raziskave sem želela razumeti, kako otrokova bolezen preoblikuje partnerski odnos z vidika komunikacije, konfliktov, čustvene in spolne intimnosti ter doživljanja partnerske in starševske vloge. Zanimala me je tudi dinamika spreminjanja odnosa tekom posameznih faz kronične bolezni in katere varovalne dejavnike partnerji prepoznavajo kot ključne pri ohranjanju njunega odnosa. Raziskava, ki sem jo izvedla, je kvalitativna. Za zbiranje podatkov sem uporabila metodo spraševanja, natančneje delno standardiziran intervju, pri čemer sem si pomagala z vnaprej pripravljenimi smernicami za intervju. V raziskavo je bilo vključenih devet staršev, katerih otroci imajo diagnozo različnih kroničnih bolezni, med katerimi so rak, cerebralna paraliza, hemofilija, Noonanov sindrom, epilepsija, ADHD, alergije in atopijski dermatitis. Zbrane podatke sem obdelala z metodo kvalitativne analize. Ugotovitve kažejo, da je to, kako se bo z diagnozo partnerski odnos spremenil, povezano tako z dejavniki, ki so partnerskemu odnosu lastni že pred boleznijo, in s tistimi, ki se oblikujejo v odzivu nanjo. Pri večini sogovornikov je bolezen prinesla poglobitev čustvene intimnosti, okrepitev zavezništva in razvoj konstruktivnejših komunikacijskih vzorcev, medtem ko je pri nekaterih pospeševala že obstoječe ranljivosti in vodila v postopno odtujevanje. Spolna intimnost je bila zaradi psihične in fizične obremenjenosti s skrbjo za otroka, utrujenosti in fizične ločenosti med zdravljenjem pri večini sogovornikov pomaknjena v ozadje. Dinamika partnerskega odnosa se je med sodelujočimi spreminjala tudi med različnimi fazami bolezni. Obdobje čakanja na postavitev diagnoze, prejem diagnoze in začetno zdravljenje so bili pri večini zaznamovani z izrazito medsebojno oporo, pri čemer se je obdobje po zaključenem zdravljenju za številne izkazalo kot najranljivejše, saj so na plano prišle napetosti, ki so jih zaradi intenzivnosti v začetnih fazah bolezni zavestno ali nezavedno odlagali. Starševska vloga je po diagnozi pri vseh udeležencih postala intenzivnejša tako v praktičnem kot čustvenem smislu. Staši so prevzeli vlogo koordinatorja otrokove zdravstvene oskrbe, zagovornika otroka in prevzeli odgovornost odločanja glede medicinskih situacij. Starše so spremljali občutki krivde, strahu, odgovornosti, tesnobnosti. Partnersko vlogo so sogovorniki v primerjavi s starševsko bistveno težje ubesedili in o njej razmišljali, saj je pogosto niso dojemali kot ločene kategorije njihovih identitet, ampak kot del starševske vloge. Kot najpomembnejši varovalni dejavnik partnerskega odnosa so sogovorniki izpostavljali grajenje trdnih temeljev odnosa pred boleznijo, poleg tega pa povezanost ohranjajo z odprto komunikacijo, s skupnim časom in z majhnimi gestami pozornosti, pri čemer pomembno podporo predstavlja tudi ožje in širše socialno okolje.[S. Flandja]20262026-08-27 09:05:01Diplomsko delo/naloga186128sl