Značilnosti žalovanja stanovalcev v domu za stare ljudiJahić, Sara (Avtor) Mali, Jana (Mentor) socialno delostari ljudjedomovi za stare ljudiinstitucionalno varstvožalovanjesmrt sostanovalcaMagistrsko delo obravnava tematiko žalovanja stanovalcev v domu za stare ljudi ob smrti sostanovalca. Tema izhaja iz ugotovitve, da je smrt v institucionalnem okolju sicer pogost pojav, vendar se vpliv smrti sostanovalca na druge stanovalce pogosto spregleda ali obravnava zgolj formalno. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako stanovalci doma za stare ljudi doživljajo smrt sostanovalca, kako se soočajo z izgubo ter kakšno vlogo ima pri tem socialno delo. Teoretični uvod naloge zajema starost in staranje, življenje v institucionalnem varstvu, umiranje kot del življenjskega procesa, komunikacijo o smrti in žalovanju, teorije in modele žalovanja, čustvovanje v starosti, odnose med stanovalci v domu za stare ljudi, mreže pomoči ter vlogo socialnega dela v institucionalnem varstvu. Posebna pozornost je namenjena sodobnim modelom žalovanja, ki poudarjajo individualnost procesa žalovanja, pomen socialne podpore in ohranjanje simbolne povezanosti s pokojnim. Predstavljene so tudi značilnosti žalovanja v starosti, kjer se posamezniki pogosto soočajo z več zaporednimi izgubami ter razmišljanjem o lastni minljivosti. Raziskava je kvalitativna. Podatki so bili zbrani s pomočjo delno strukturiranih intervjujev z osmimi stanovalci doma za stare ljudi, ki so že doživeli smrt sostanovalca. Pridobljeni podatki so bili analizirani z metodo odprtega in osnega kodiranja, kar je omogočilo poglobljen vpogled v njihove izkušnje in občutke ob izgubi ter v samo doživljanje izgube. Rezultati raziskave so pokazali, da se med stanovalci pogosto oblikujejo pomembni medosebni odnosi, ki lahko prerastejo v prijateljstva in predstavljajo pomemben vir čustvene podpore. Smrt sostanovalca za mnoge posledično pomeni veliko izgubo, ki jo spremljajo občutki žalosti, prizadetosti, osamljenosti in razmišljanje o lastni smrtnosti. Intenzivnost žalovanja je pogosto povezana z bližino odnosa med stanovalcem in pokojnim sostanovalcem. Ugotovljeno je bilo tudi, da se stanovalci z izgubo najpogosteje soočajo s pomočjo pogovorov z bližnjimi, obujanjem skupnih spominov ter lastnimi strategijami soočanja z žalovanjem. Podpora zaposlenih ob smrti sostanovalca je pogosto omejena predvsem na obvestilo o smrti in izrek sožalja. Intervjuvanci so izrazili potrebo po več pogovorih, empatiji, človečnosti, aktivnejši vlogi socialne delavke ter organiziranih oblikah podpore, kot so skupine za samopomoč, spominske dejavnosti in možnosti za slovo od pokojnega. Rezultati so pokazali tudi določeno stopnjo tabuizacije smrti, saj se o smrti in žalovanju v domu pogosto ne govori odprto, zaradi česar so stanovalci lahko bolj osamljeni in negotovi. Predlogi poudarjajo pomen aktivnejše vloge socialne delavke, vzpostavitve sistematične podpore žalujočim, organizacije skupin za pogovor in samopomoč ter omogočanja dostojanstvenega slovesa od pokojnika. Predlagan je tudi nadaljnji razvoj teorije in metod socialnega dela na področju žalovanja v institucionalnem okolju ter izvedba dodatnih raziskav o potrebah stanovalcev in učinkovitosti različnih oblik podpore. Namen predlogov je prispevati k bolj celostni in sočutni obravnavi procesa žalovanja v domovih za stare ljudi.20262026-08-26 09:02:48Magistrsko delo/naloga186051sl