Spoznanje v grški tragedijiSenegačnik, Brane (Avtor) etična praksaeksistencialno spoznanjeEvripidSofoklesAjshilPierre Hadotgrška tragedijafilozofijagrški bogovigrška književnostIzhodišče te razprave je vprašanje, ali je grška tragedija lahko relevan­tna za etično prakso oziroma način življenja, v čemer je Pierre Hadot videl integralni element antične filozofije. Vprašanje je smiselno, ker se tragedija in filozofija v tematskem oziru v pomembnem delu prekrivata, način, na katerega se obračata k svojemu občinstvu, pa je drugačen: filozofija uči neposredno, tragedija pa posredno preko gledališkega prikaza mitičnih zgodb, ki so relevantne za razumevanje sveta v neki interpretativni skupnosti oziroma družbi. V tragiških delih je mogoče rekonstruirati implicitno filozofijo tragedije: v njenem jedru je spoznanje omejenosti človeškega spoznanja in človeškega življenja. To spoznanje je obenem prepoznanje ultima­tivnega antropološkega obzorja, ki se razkrije v vsakem tragiškem delu na poseben način. Mitične zgodbe so artikulacije tega globokega obzorja, neločjivo povezane z njegovim nespoznavnim ozadjem, a včasih nezanesljive. Nadrobneje sta obravnavana dva primera iz Evripidove dramatike (Trojanke, Helena), kjer se pokaže, da gre pesniku prej za kritično teologijo kot za racionalistično dekon­strukcijo mita. Tragiško spoznanje je izkustveno in zato neizbežno individualno, kar je osvetljeno s primeri iz Sofokla; izvira lahko iz notranjega življenja likov, čeprav se nanaša na zunanji svet, kar kaže na zapleteno zgradbo resničnosti (primeri iz Ajshila); in vselej prihaja kot presenečenje (primeri iz Evripida).Založba Univerze v Ljubljani20262026-08-24 13:50:33Neznano185954sl