<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=185832"><dc:title>Izolacija membranskih mikroveziklov</dc:title><dc:creator>Kosmač,	Zala	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Podgornik,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Membranski mikrovezikli</dc:subject><dc:subject>zunajcelični vezikli</dc:subject><dc:subject>izolacija</dc:subject><dc:subject>ektosomi</dc:subject><dc:description>Membranski mikrovezikli sodelujejo pri prenosu biološko aktivnih molekul in imajo s tem pomembno vlogo pri medcelični komunikaciji ter uravnavanju imunskih in regenerativnih procesov. Njihova sestava odraža izvor in fiziološko oziroma patološko stanje celic, zato predstavljajo obetavne biomarkerje za zgodnje odkrivanje bolezni, spremljanje napredovanja raka in ocenjevanje uspešnosti zdravljenja. Preko njihove sestave lahko razberemo tudi ciljno celico, h kateri so namenjeni. Pri različnih boleznih se spreminjata tako koncentracija kot sestava membranskih mikroveziklov. Posamezni proteinski in drugi označevalci na veziklih, zato omogočajo razlikovanje med različnimi bolezenskimi stanji in napovedovanje njihovega izida. Kljub velikemu diagnostičnemu in terapevtskemu potencialu ostaja njihova izolacija pomemben izziv zaradi heterogenosti veziklov, prisotnosti netarčnih delcev in pomanjkanja standardiziranih metod. Med najpogosteje uporabljenimi postopki izolacije so ultracentrifugiranje, ultrafiltracija in izključitvena kromatografija. Zadnja leta pa se uveljavljajo tudi druge metode, ki ponujajo ugodnejšo alternativo. Mednje sodijo tangencialna filtracija v kombinaciji z izključitveno kromatografijo, ultracentrifugiranje s pretočno citometrijo, šaržna ultrafiltracija in mikrofluidika, ki jo je potrebno še nadgraditi za uporabo na večjem nivoju in ločevanje subpopulacij zunajceličnih veziklov. Pri tem kombinacija metod v večini raziskav zagotavlja boljšo čistost, izkoristek, ločitev subpopulacij in kakovost izoliranih mikroveziklov. Potrebna bo predvsem optimizacija karakterizacije, da bodo rezultati izolacije mikroveziklov zanesljivejši. Nadaljnje raziskave bodo ključne za standardizacijo izolacijskih postopkov ter širšo uporabo membranskih mikroveziklov v diagnostiki in zdravljenju.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-08-21 08:15:33</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>185832</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>