Diaforična etika narave med mitično in logično zavestjoKotnik, Tjaša (Avtor) Ošlaj, Borut (Mentor) naravačlovekdiaforaodnosodgovornostDiplomsko delo analizira človekov aktualni in nekdanji odnos do narave s poudarkom na človeški zavesti, njenem delovanju in razvoju skozi zgodovino. Pri tem so ključnega pomena diaforična struktura naše zavesti ter dejanja, ki izhajajo iz nje: osnovno vzpostavljanje razlik, pa tudi kultura (in še podrobneje, religija) kot produkt tega razlikovanja. Glede na način in stopnjo razlikovanja lahko ločimo med mitično in logično zavestjo. Pri prvi je bil človek v pretežno poenotenem odnosu s svetom okoli sebe, medtem ko pri drugem že riše jasne ločnice med seboj in vsem ostalim, pa tudi prostor in čas sta zanj nepogrešljivi orodji za osmišljanje sveta. Na ta način je sprva formalna diafora postala absolutna. Ena temeljnih posledic vse večjega udejanjanja diafore je, da človek sebe vidi kot subjekt, naravo pa kot objekt. Tovrstna razlika mu odpre možnost bolj ali manj etičnega odnosa z naravo – možnost odgovornosti ali pa izkoriščanja. Slednje prevladuje v današnjem svetu ter s tem ogroža preživetje nas in drugih živih bitij; zato bi bilo smiselno, da bi z naravo spet začeli ravnati odgovorno in ji vrnili vsaj del njene izgubljene avtonomije.T. Kotnik20262026-07-19 07:16:09Diplomsko delo/naloga184971sl