Evolucija funkcionalnega zemljišča v odnosu do stanovanjske hiše na podeželju Podravske regijeVoda, Nuša (Avtor) Fikfak, Alenka (Mentor) Nikšič, Matej (Komentor) vzorec pozidavepodeželsko naseljestanovanjski objektifunkcionalno zemljiščeevolucijaPodravska regijaRaziskava obravnava evolucijo prostorskega vzorca, ki opredeljuje odnos med stanovanjskim objektom in pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v podeželskem prostoru Podravske regije od sredine 19. stoletja do danes. Osrednji cilj je razumeti spremembe in razvoj tega odnosa ter identificirati ključne prostorske, tipološke in družbeno-ekonomske dejavnike, ki so vplivali na njegovo preoblikovanje. Raziskava izhaja iz predpostavke, da se je z razvojem tipologije podeželske stanovanjske gradnje, od tradicionalne preko tipske do sodobne, bistveno spremenila povezanost med interierjem stanovanjskega objekta, njegovim zunanjim prostorom in širšim prostorskim kontekstom naselja. Metodološko raziskava temelji na kombinaciji teoretične analize, empiričnega evidentiranja ter primerjalne in longitudinalne metode. Analizirana so bila tri izbrana podeželska naselja v Podravski regiji, ki predstavljajo tri reliefne tipe (na ravnini, na hribu in na slemenu). Raziskava vključuje preučevanje prostorske postavitve stanovanjskih objektov, strukture in rabe pripadajočih parcel ter njihovega odnosa do sosednjih zemljišč in objektov. Poseben poudarek je namenjen longitudinalni primerjavi zgodovinskega stanja na podlagi Franciscejskega katastra in sodobnega stanja, dopolnjeni z GIS-analizo, terenskim opazovanjem in anketnim raziskovanjem. S tem je bila omogočena več nivojska obravnava funkcionalnega zemljišča kot morfološke, programske in razvojne enote. Rezultati raziskave kažejo, da je bila v tradicionalni podeželski gradnji vzpostavljena visoka stopnja funkcionalne, prostorske in simbolne povezanosti med stanovanjskim objektom in pripadajočim zemljiščem, pri čemer so bivalni, gospodarski in krajinski elementi tvorili koherenten prostorski sistem. Prehod v obdobje tipske gradnje (1970–1990) pomeni izrazito prelomnico, saj se pojavi središčna ali neustrezno umeščena postavitev objektov, povečanje utrjenih površin ter postopna fragmentacija zunanjega prostora. Longitudinalna analiza je pokazala procese transformacije in delne degradacije funkcionalnega zemljišča, zlasti v ravninskem prostoru, medtem ko reliefno razgibani tereni ohranjajo stabilnejše morfološke zakonitosti. Ugotovljeno je bilo tudi, da absolutna velikost zemljišča ni odločilni dejavnik kakovosti bivanja; bistveno pomembnejše je razmerje med grajenimi in zelenimi površinami ter organizacija prehoda med stanovanjskim objektom in bivalnim vrtom. Razprava potrjuje, da so spremembe v načinu bivanja, opuščanje kmetijske dejavnosti, urbanizirani vzorci vsakdanjega življenja ter nekritični prenos univerzalnih tipskih rešitev v podeželski prostor ključni dejavniki razkroja tradicionalno koherentnega sistema. Sklepno raziskava izpostavlja potrebo po ponovnem premisleku prostorskih in arhitekturnih pristopov k podeželski stanovanjski gradnji ter nakazuje možnosti za boljšo in celovitejšo povezavo stanovanjskega objekta z zunanjimi površinami pripadajoče parcele v prihodnjem razvoju podeželskega prostora.20262026-07-15 08:01:51Doktorsko delo/naloga184750sl