<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=184680"><dc:title>Difuzijske lastnosti zrelega biofilma Bacillus subtilis</dc:title><dc:creator>Vajngerl,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Dogša,	Iztok	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>biofilmi</dc:subject><dc:subject>zunajcelične polimerne snovi</dc:subject><dc:subject>polisaharidi</dc:subject><dc:subject>difuzija</dc:subject><dc:subject>daptomicin</dc:subject><dc:subject>odpornost biofilmov</dc:subject><dc:subject>Bacillus subtilis</dc:subject><dc:subject>FRAP</dc:subject><dc:subject>mikroskopija</dc:subject><dc:description>Biofilmi predstavljajo kompleksne mikrobne skupnosti, kjer so celice obdane z zunajceličnimi polimernimi snovmi (EPS), za katere se predpostavlja, da omejujejo transport protimikrobnih snovi v biofilmih. V magistrskem delu smo preučevali difuzijske lastnosti zrelega biofilma bakterije Bacillus subtilis s poudarkom na vplivu zunajceličnega polisaharida EpsA-O na difuzijo, transport in dostopnost fluorescenčno označenega antibiotika daptomicin. Prav tako smo želeli ovrednotiti vpliv velikosti molekul in strukture biofilma na difuzijo ter pojasniti vlogo EpsA-O na zmanjšano učinkovitost, porazdeljevanje in lokalizacijo daptomicina v biofilmu. Difuzijo smo preučevali z metodo FRAP (ang. fluorescence recovery after photobleaching) s fluorescenčno označenimi dekstrani različnih molekulskih mas v vodnih raztopinah in v biofilmu B. subtilis seva divjega tipa ter mutante Δeps, ki ne proizvaja EpsA-O. Rezultati so pokazali, da difuzija pada z naraščajočo molekulsko maso, in da je v biofilmu znatno upočasnjena v primerjavi z vodnimi raztopinami. S konfokalno mikroskopijo smo opazili, da je akumulacija daptomicina v celicah biofilma Δeps višja kot v biofilmu divjega tipa. Analiza kolokalizacije je pokazala sovpadanje daptomicina s celično membrano pri mutanti Δeps, pri divjem tipu pa zamik glede na membrano, kar nakazuje na interakcije z EPS. Kljub nizki koncentraciji in fluorescenčni označitvi daptomicina, smo opazili večjo odpornost biofilma divjega tipa na daptomicin kot pri mutanti Δeps. Poleg tega smo opazili hitrejše zmanjševanje lokalne koncentracije daptomicina v biofilmu divjega tipa, kar nakazuje na dodatne mehanizme prerazporejanja in redčenja antibiotika. Rezultati kažejo, da polisaharid EpsA-O pomembno vpliva na transport, mobilnost, porazdelitev, lokalizacijo in učinkovitost daptomicina ter prispeva k odpornosti biofilma.</dc:description><dc:publisher>[U. Vajngerl]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-12 07:15:50</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>184680</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
