Raziskovanje zadovoljenosti relacijskih potreb pri gluhih s pomočjo ustvarjanja z glinoVahen, Patricija (Avtor) Cvetek, Mateja (Mentor) relacijske potrebegluhislišečiglinaustvarjalnostodnosiznakovni jezikkvalitativna raziskavasvetovalno delopsihoterapijaKomunikacija in odnosi pomembno oblikujejo posameznikovo vsakdanje življenje. Pri gluhih osebah na izkušnjo odnosov vpliva drugačen dostop do komunikacije, kjer ključno vlogo igra znakovni jezik. Magistrska naloga raziskuje izražanje relacijskih potreb gluhih posameznikov v primerjavi s slišečimi posamezniki ter njihovo doživljanje raziskovanja zadovoljenosti teh potreb skozi ustvarjanje z glino. Teoretično izhodišče predstavlja Erskinova teorija relacijskih potreb, ki poudarja pomen povezanosti, čustvene varnosti, sprejetosti in potrditve v medosebnih odnosih. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako se relacijske potrebe izražajo pri gluhih posameznikih v primerjavi s slišečimi ter preveriti možnost uporabe gline kot podpornega medija za raziskovanje notranjih doživljanj. Raziskava je temeljila na kvalitativnem pristopu. V njej je sodelovalo deset odraslih oseb, pet gluhih in pet slišečih udeležencev. Vsi gluhi udeleženci so bili gluhi od rojstva. Podatki so bili zbrani s pomočjo ustvarjalne delavnice z glino, prostorskih postavitev figuric in polstrukturiranega intervjuja, analizirani pa s tematsko analizo. Rezultati raziskave kažejo, da so relacijske potrebe enako pomembne pri obeh skupinah udeležencev. Razlike med gluhimi in slišečimi niso bistvene v prisotnosti posameznih potreb, ampak predvsem v načinu njihovega izražanja in organizacije odnosov. Pri gluhih udeležencih so bile relacijske potrebe pogosteje vezane na nekaj ključnih odnosov, predvsem na partnerja, medtem ko so slišeči pogosteje vključevali širši socialni krog. Ugotovitve morebiti nakazujejo, da ima pri gluhih pomembno vlogo komunikacijska dostopnost in možnost vzajemne komunikacije v odnosih. Ustvarjanje z glino se je pokazalo kot uporaben način raziskovanja odnosov in notranjega doživljanja. Udeležencem je omogočilo simbolno, senzorno in neverbalno izražanje občutkov, spominov in odnosnih izkušenj. Pri nekaterih so se pojavili novi uvidi in refleksije o odnosih, pri drugih pa je proces predvsem utrdil že obstoječe razumevanje njihovih odnosov. Razlike med skupinama so se pokazale tudi v načinu vključevanja v ustvarjalni proces. Gluhi udeleženci so pogosto pristopali bolj neposredno, spontano in telesno. Slišeči udeleženci pa so bili bolj pogosto usmerjeni v refleksijo in verbalno razmišljanje o lastnih izkušnjah. Raziskava prispeva k boljšemu razumevanju relacijskih potreb pri gluhih posameznikih in odpira možnosti za nadaljnje raziskovanje ustvarjalnih in komunikacijsko dostopnih pristopov v svetovalnem in terapevtskem delu z gluhimi osebami. Hkrati poudarja, da se človekove temeljne potrebe po bližini, sprejetosti in povezanosti med gluhimi in slišečimi bistveno ne razlikujejo. Razlikujejo se predvsem načini, po katerih so te potrebe izražene in realizirane.[P. Vahen]20262026-07-10 09:00:39Magistrsko delo/naloga184588sl