<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=184556"><dc:title>Interakcije med potivirusnim proteinom HCPro in vezavnim proteinom iz rastlin</dc:title><dc:creator>Leben,	Klavdija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Podobnik,	Marjetka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>potivirusi</dc:subject><dc:subject>protein HCPro</dc:subject><dc:subject>proteinske interakcije</dc:subject><dc:subject>tobačni proteini</dc:subject><dc:subject>pull-down</dc:subject><dc:subject>termoforeza na mikroskali</dc:subject><dc:description>Potivirusi predstavljajo obsežen rod rastlinskih RNA virusov, ki z okužbami širokega spektra gostiteljev povzročajo veliko gospodarsko škodo v kmetijstvu po celem svetu. Zaradi majhnega genoma kodirajo nabor večopravilnih proteinov, med katerimi ima osrednjo vlogo protein HCPro (angl. helper component-protease). Prek kompleksnih interakcij z virusnimi in gostiteljskimi proteini HCPro omogoča namnoževanje in razširjanje virusa ter hkrati zavira rastlinski obrambni sistem. Iz literature so že znane nekatere interakcije HCPro iz različnih potivirusov z rastlinskimi molekulami, ki so bile identificirane z uporabo raznolikih metodoloških pristopov. Namen magistrskega dela je bil v nadzorovanih pogojih in vitro kvalitativno in kvantitativno analizirati molekulske interakcije proteina HCPro virusa krompirja A (PVA) s petimi proteini navadnega tobaka (Nicotiana tabacum), in sicer z eIF(iso)4E, CF1β, MinD, WD40 in HIP2. Vse te proteine smo rekombinantno izražali v bakterijskem sistemu Escherichia coli, pri čemer smo zaradi neustrezne ekspresije oziroma topnosti MinD, WD40 in HIP2 nadaljnje eksperimentalno delo omejili na eIF(iso)4E in CF1β. Za slednja smo z uvedbo dodatne polihistidinske oznake uspešno optimizirali protokol izolacije in čiščenja. Njuno čistost smo preverili s poliakrilamidno gelsko elektroforezo v prisotnosti natrijevega dodecil sulfata, strukturno ustreznost in stabilnost pa z nativno poliakrilamidno gelsko elektroforezo, dinamičnim sipanjem svetlobe, cirkularnim dikroizmom in diferenčno dinamično fluorimetrijo. Z metodo pull-down smo potrdili neposredno interakcijo obeh proteinov s HCPro, z metodo termoforeze na mikroskali pa določili afiniteto vezave. Vrednosti disociacijskih konstant v nizkem mikromolarnem območju izkazujejo specifičnost in prehodno naravo teh interakcij. Ugotovitve predstavljajo pomemben temelj za nadaljnje strukturne in funkcijske raziskave interakcij med virusnimi in rastlinskimi (gostiteljskimi) molekulami.</dc:description><dc:publisher>[K. Leben]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-10 07:15:20</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>184556</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
