<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=184523"><dc:title>Stališča psihoterapevtov do uporabe umetne inteligence v terapevtski praksi</dc:title><dc:creator>Gabrijelčič,	Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Poljak Lukek,	Saša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>umetna inteligenca</dc:subject><dc:subject>psihoterapija</dc:subject><dc:subject>terapevtski odnos</dc:subject><dc:subject>digitalne 
kompetence</dc:subject><dc:subject>etika</dc:subject><dc:subject>duševno zdravje</dc:subject><dc:subject>klepetalni roboti</dc:subject><dc:description>Magistrsko delo obravnava stališča psihoterapevtov do uporabe umetne inteligence v 
terapevtski praksi. Namen raziskave je bil preučiti pogostost uporabe umetne inteligence 
med psihoterapevti, njihovo zaznano kompetentnost za uporabo tehnologije, odnos do 
umetne inteligence ter etične dileme in priložnosti, povezane z njeno uporabo v 
psihoterapiji.
 
Teoretični del razlaga uporabo umetne inteligence na področju psihoterapije, pri čemer 
se osredotoča na pogovorno umetno inteligenco, digitalne terapevtske aplikacije, analizo 
govora, prepoznavanje čustev in digitalno fenotipiziranje. Obravnavani so tudi vplivi 
umetne inteligence na terapevtski odnos, digitalne kompetence psihoterapevtov in etični 
vidiki uporabe UI, kot so varstvo podatkov, algoritmična pristranskost in odgovornost pri 
uporabi tehnologije. 

Empirični del temelji na kombinirani uporabi kvantitativnega in kvalitativnega 
raziskovalnega pristopa. Kvantitativni del je bil izveden s spletnim vprašalnikom (N = 
226), kvalitativni del pa z metodo fokusne skupine slovenskih psihoterapevtov (N = 7). 

Rezultati raziskave kažejo razkorak med relativno nizko pogostostjo uporabe umetne 
inteligence in zaznano potrebo po kompetencah za njeno uporabo. Psihoterapevti umetno 
inteligenco večinoma dojemajo kot podporno orodje, ne pa kot nadomestilo terapevtskega 
odnosa, ki ostaja osrednji element psihoterapevtskega procesa. Udeleženci hkrati 
prepoznavajo potencial UI za izboljšanje dostopnosti podpore na področju duševnega 
zdravja, predlagajo pa previdnost pri etičnih vprašanjih, varnosti podatkov, zanesljivosti 
sistemov in vplivu tehnologije na pristnost medosebnega odnosa. 

Ugotovitve raziskave poudarjajo potrebo po dodatnem izobraževanju psihoterapevtov na 
področju digitalnih kompetenc, razvoju etičnih smernic ter nadaljnjem raziskovanju 
učinkov umetne inteligence v psihoterapevtski praksi.</dc:description><dc:publisher>[E. Gabrijelčič]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-09 09:00:08</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>184523</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
