Razvoj in validacija analizne metode za določanje koncentracije malondialdehida na osnovi mikrovzorčenja krviTomažin, Ajda (Avtor) Vovk, Tomaž (Mentor) malondialdehidvolumetrično absorptivno mikrovzorčenjeposušeni krvni madežimikrovzorčenjeMikrovzorčenje je tehnika odvzema vzorcev v zelo majhnih količinah, ki se najpogosteje uporablja za odvzem biološkega materiala. Ker predstavlja za pacienta manj invaziven in bolj prijazen način odvzema krvi, se vse pogosteje uvaja v različne klinične postopke. Malondialdehid je pomemben kazalnik oksidativnega stresa oz. lipidne peroksidacije, zato lahko služi kot dober kazalnik aktivnosti bolezni, pri katerih je lipidna peroksidacija del patoloških procesov. Metoda za določanje malondialdehida v mikrovzorcih krvi bi omogočila manj invazivno in učinkovitejše klinično spremljanje bolezni. V okviru magistrske naloge smo poskušali validirati in optimizirati dve metodi določanja malondialdehida: metodo posušenih krvnih madežev in metodo volumetričnega absorptivnega mikrovzorčenja ter ju med seboj primerjali. Temelj obeh pristopov je bila že vzpostavljena metoda za določanje malondialdehida v plazemskih in vzorcih posušenih krvnih madežev, ki smo jo poskušali prilagoditi in validirati tudi za vzorce, pridobljene z volumetričnim absorptivnim mikrovzorčenjem. Razvito metodo smo dodatno optimizirali z uporabo različnih antioksidantov. Validacijo obeh metod smo izvajali v koncentracijskem območju 10–90 μM. Validacija metode s posušenimi krvnimi madeži ni bila uspešna, saj noben izmed validacijskih parametrov ni ustrezal zahtevanim kriterijem. Validacija metode volumetričnega absorptivnega mikrovzorčenja je bila delno uspešna, kjer smo potrdili ponovljivost metode (koeficient variacije = 3,5–6,2 %), odsotnost vpliva hematokrita ter stabilnost vzorcev ob uporabi 5 % butiliranega hidroksitoluena pri sobni temperaturi in –20 ⁰C do 14 dni in do 7 dni pri 40 ⁰C, pri čemer so relativne spremembe koncentracije znašale od –15,3 % do 14,9 %. Dodatek butiliranega hidroksitoluena je upočasnil nastajanje malondialdehida in njegovo koncentracijo zmanjšal za približno 20 % ter se izkazal kot najučinkovitejši antioksidant. Linearnost in točnost metode nista bili ustrezni. Določali smo tudi učinkovitost ekstrakcije, učinkovitost celotnega procesa in vpliv matrice, vendar je bila večina izračunanih vrednosti višja od 100 %, kar je nakazovalo na neustreznost obravnavne metode. Pri metodi volumetričnega absoprtivnega mikrovzorčenja bi bilo potrebno prilagoditi koncentracijsko območje in uporabiti 5 % butiliran hidroksitoluen kot antioksidant ter izvesti ponovno validacijo.20262026-07-07 08:46:21Magistrsko delo/naloga184420sl