Potencial spomina za telesno zaznavanje v uprizoritvenih praksahOlujić, Iva (Avtor) Divjak, Žiga (Mentor) spomintelesni doživljajuprizoritvene praksepotencialscenski gibV magistrskem delu obravnavamo razmerje med spominom in uprizoritvenimi praksami na način, da imata ključno vlogo pri izzivanju telesnega doživljaja med gledanjem uprizoritve. V prvem delu dela uporabljamo teorijo iz psihologije, teatrologije in filmske teorije, da bi vzpostavili terminologijo, na katero se bomo opirali v nadaljevanju dela. Predpostavka, ki jo opisujemo, se nanaša na neobvladane asociacije kolektivnega spomina občinstva, ki uresničujejo potencial za poenotenje skozi režijski postopek, v katerem ima scenski gib ključno vlogo in katerega posledica je telesno percepcijeo videnega. Predpostavka telesnega doživljaja je, da gre za intuitivno telesno reakcijo, ki ima primat nad kognitivnim in posledično pušča močnejši vtis pri gledalcu, ki retroaktivno pride do kognitivnega razumevanja opisanega doživljaja, kar ustvarja potencial za izkušnjo in nova spoznanja. V osrednjem delu dela bomo vzeli primere iz fotografije, filma in uprizoritvenih praks, da bi opisano idejo približali s pomočjo praktičnih del. V zadnjem delu dela se opiramo na praktični primer avtorske uprizoritve, v katerem opisujemo hodogram režijskih odločitev, ki so vodile k poskusu vzpostavitve opisanega. Na koncu zaključujemo z izvedbenem primerom predstave Konec sveta v treh dejanjih Selme Spahić, ki pri gledalki vzbuja močno čustveno reakcijo, saj režijski postopek prikliče v prisotnost tako individualne kot kolektivne izkušnje, izvedba pa je v enem delu pretežno scenskega giba. Nazadnje sledi misel, da se telesno zaznavanje v izvedbenih praksah lahko opira na spomin, ki postane gibalo za doživetje in razumevanje predstave.[I. Olujić]20262026-07-04 09:00:07Magistrsko delo/naloga184334sl