Fiziološki odziv mladih odraslih s sladkorno boleznijo tipa 1 na dolgotrajno aerobno vadboVidic, Nataša (Avtor) Potočnik, Nejka (Mentor) Kacin, Alan (Recenzent) magistrska delafizioterapijasladkorna bolezen tipa 1fiziološki odzivdolgotrajna aerobna vadbaUvod: Sladkorna bolezen tipa 1 je avtoimuna bolezen pri kateri imunski odziv uničuje beta celice trebušne slinavke, ki izločajo inzulin. Posledično so osebe odvisne od dodajanja eksogenega inzulina in tako podvržene velikim nihanjem v koncentraciji glukoze v krvi. Posamezniki s sladkorno boleznijo tipa 1 imajo spremenjeno presnovo zlasti med telesno aktivnostjo in verjetno tudi spremembe v aktivnosti avtonomnega živčnega sistema, kar vpliva na fiziološki odziv na vadbo. Namen: Namen raziskave je ugotoviti, kakšna je prilagoditev srčnožilnega, dihalnega sistema in metabolizma na dolgotrajno aerobno vadbo pri posameznikih s sladkorno boleznijo tipa 1 v primerjavi z zdravimi in kako poteka okrevanje po taki vadbi ob sočasnem kontinuiranem spremljanju podkožne koncentracije glukoze pri mladih preiskovancih. Metode dela: V raziskavi so sodelovali zdravi posamezniki in posamezniki s sladkorno boleznijo tipa 1, stari med 18 in 25 let. Uporabljali smo standardne, neinvazivne metode za merjenje nekaterih lokalnih in sistemskih fizioloških dejavnikov: EKG, poraba kisika in izločanje ogljikovega dioksida preko nosno-ustne maske ter minimalno invazivno spremljanje ravni krvne glukoze z merjenjem koncentracije glukoze v podkožju. Preiskovanci so izvedli submaksimalno dolgotrajno obremenitev na sobnem kolesu pri 45 % V̇O₂maks . Za primerjavo antropometričnih značilnosti skupin, smo uporabili dvosmerni t-test za neodvisna vzorca. V primerih, kjer smo meritve izvedli v več časovnih točkah, pa smo uporabili test dvosmerne ANOVA za ponovljene meritve. Statistično značilna razlika je bila določena pri p < 0,05. Rezultati: Statistično značilen učinek skupine smo ugotovili pri parametru VE/ V̇O₂, ter SDNN, rMSSD, lnHF za aktivno okrevanje ter v 2. časovni točki pri RQ. Poleg tega so rezultati pokazali statistično značilen učinek interakcije med časom in skupino, in sicer za lnHF, SDNN, V̇CO₂ . Pri fSU smo v času vadbe ugotovili tudi statistično značilen učinek interakcije časa in skupine, pri koncentraciji glukoze pa statistično značilen učinek skupine. Razprava in zaključek: Z raziskavo smo potrdili, da se odziv na dolgotrajno aerobno vadbo v določenih segmentih razlikuje, še posebej pri odzivu srčno-žilnega sistema. V prihodnje bodo potrebne raziskave, ki bodo opravljene na večjem vzorcu, prav tako bi bilo smiselno raziskati, ali je drugačen tudi fiziološki odziv v vseh fazah okrevanja, vključujoč pasivno okrevanje po dolgotrajni aerobni vadbi.[N. Vidic]20262026-07-03 07:45:52Magistrsko delo/naloga184282sl