Pravica do socialne varnosti v primeru naravnih nesrečHrovatin, Nina (Avtor) Mišič, Luka (Mentor) naravna nesrečasocialna varnostnovo socialno tveganjeizredne razmerenačelo solidarnostinačelo samoodgovornostinačelo ekvivalenceNaravne nesreče so v sodobni družbi prerasle iz občasnih in izjemnih dogodkov v pomembno in vse pogostejše kolektivno socialno tveganje, ki globoko vpliva na stabilnost sistema socialne varnosti ter na uresničevanje ustavne pravice do socialne varnosti. Magistrsko delo sistematično proučuje, kako slovenski sistem socialne varnosti reagira na posledice naravnih nesreč ter ali je v zadostni meri prilagojen njihovi kolektivni, nenadni in katastrofalni naravi. Skozi teoretično analizo temeljnih načel socialne varnosti, in sicer načela solidarnosti, načela ekvivalence in načela samoodgovornosti ter pozitivnih obveznosti socialne države, ki izhajajo iz 2. in 50. člena Ustave Republike Slovenije, delo kritično presoja ustreznost obstoječe ureditve. Na podlagi konkretnih primerov nedavnih naravnih nesreč in izrednih razmer, kot so žled, ki je leta 2014 prizadel Slovenijo, požar na Krasu leta 2022, katastrofalne poplave avgusta 2023 ter epidemija COVID-19, delo pokaže, da se obstoječi sistem socialne varnosti preveč nagiba k reaktivnemu in kompenzacijskemu pristopu, namesto k preventivnemu, s katerim bi lahko uresničitev socialnih tveganj preprečili oziroma močno zmanjšali, ne pa le blažili njihove posledice. Kljub obsežni normativni dejavnosti in sprejetju številnih interventnih ukrepov po posameznih nesrečah v njem primanjkuje sistematične, trajne in preventivno usmerjene ureditve, ki bi celovito naslavljala dolgotrajne socialno-ekonomske posledice, kot so izpad dohodka, nova tveganja invalidnosti, povečanje življenjskih stroškov, potreba po dolgotrajni oskrbi ter socialna izključenost zlasti ranljivih skupin prebivalstva. Raziskava ugotavlja, da naravne nesreče predstavljajo novo, samostojno socialno tveganje, ki ga ni mogoče v celoti zreducirati na zgolj sekundarne posledice klasičnih individualnih socialnih tveganj (kot so bolezen, brezposelnost ali invalidnost). Gre za kompleksno kolektivno tveganje, katerega značilnosti zahtevajo temeljito prilagoditev celotnega sistema socialne varnosti. V tem kontekstu delo posebej izpostavlja nujnost novega ravnotežja med tremi temeljnimi načeli socialne varnosti ter krepitve preventivne in odpornostne komponente sistema, ki bi presegla dosedanji pristop, ki temelji predvsem na reaktivnem mehanizmu. Delo zaključuje z ugotovitvijo, da mora socialna država v izrednih razmerah svoje pozitivne obveznosti uresničevati na celostnejši in bolj preventiven način. To ne pomeni zgolj sprejemanja kratkoročnih, enkratnih intervencij, ki rešujejo neposredno nastalo situacijo, temveč predvsem vzpostavitev trajnih, prilagodljivih in inkluzivnih mehanizmov socialne zaščite. Le na tak način bo pravica do socialne varnosti ohranila svoj polni ustavni pomen tudi v času vse pogostejših in intenzivnejših naravnih nesreč, ki zaradi podnebnih sprememb postajajo del novega normalnega življenjskega tveganja v 21. stoletju.N. Hrovatin20262026-07-02 09:01:24Magistrsko delo/naloga184232sl