<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=184116"><dc:title>Med vilo Rafut in Rafutskim parkom: zgodovina varovanja spomeniške enote</dc:title><dc:creator>Bratina,	Tina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Mahnič,	Katja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Anton Laščak</dc:subject><dc:subject>vila Rafut</dc:subject><dc:subject>Rafutski park z vilo</dc:subject><dc:subject>spomeniško varstvo</dc:subject><dc:description>Osrednja tema zaključne naloge je obravnava vile Rafut (1909−1914) na Pristavi pri Novi 
Gorici, ki je delo goriškega arhitekta Antona Laščaka (Antonia Lasciaca), v odnosu do 
pripadajočega parka v kontekstu spomeniškega varstva. Vila je v tuji strokovni literaturi visoko 
ovrednotena zaradi slogovnih novosti, zaradi katerih je Laščak v tujini najbolje poznan − 
predstavlja namreč enega od pionirjev neoislamskega sloga 20. stoletja v Egiptu. Pregled 
zgodovine varovanja spomenika dokazuje, da vila v preteklosti ni bila deležna ustrezne 
obravnave. Medtem ko je bila po nacionalizaciji skoraj polovico stoletja v rokah okrožnega 
Higienskega zavoda, je bil parkovni del zavarovan kot naravna vrednota. Do sprememb je prišlo 
šele leta 2003, ko sta bila vila in park zopet združena v enovito celoto in zavarovana kot kulturni 
spomenik lokalnega pomena. Nesorazmerno vrednotenje obeh delov spomeniškega kompleksa 
se še danes odraža v veljavnem odloku, v katerem je spomeniška enota imenovana kot 
»Rafutski park z vilo«.</dc:description><dc:publisher>T. Bratina</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-29 13:49:57</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>184116</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
