Samoregulacijsko učenje in samoučinkovitost pri učencih 6.–9. razreda redne osnovne šole s primanjkljaji na posameznih področjih učenja in brez njihŠaćirović-Baljinac, Harisa (Avtor) Košak Babuder, Milena (Mentor) Poredoš, Mojca (Komentor) mladostniki s posebnimi potrebamiučne težavesamoregulacijsko učenjesamoučinkovitostmladostnikiprimanjkljaji na posameznih področjih učenjaredna osnovna šolaSamoregulacijsko učenje, ki vključuje motivacijske, kognitivne, metakognitivne in vedenjske vidike učenja, se uveljavlja kot ključni pristop k trajnemu in učinkovitemu učenju. Pomembno vlogo pri njegovem razvoju ima samoučinkovitost, opredeljena kot posameznikovo prepričanje o lastnih zmožnostih za dosego želenih rezultatov. Posebej ranljiva skupina so mladostniki s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (v nadaljevanju PPPU), pri katerih je razvijanje samoregulacijskega učenja pogosto oteženo zaradi specifičnih učnih primanjkljajev pri posameznih kognitivnih procesih. Osrednji cilj magistrskega dela je bil preučiti izraženost samoregulacijskega učenja in samoučinkovitosti pri učencih s PPPU od 6. do 9. razreda redne osnovne šole ter njihovih vrstnikih brez PPPU. Cilj raziskave je bil tudi ugotoviti, kakšno vlogo imajo pri izraženosti samoregulacije in zaznane samoučinkovitosti spol, razred in učni uspeh. Poseben poudarek je bil namenjen preučevanju povezave med samoregulacijskim učenjem in zaznano samoučinkovitostjo ter analizi razlik med učenci s PPPU in učenci brez PPPU na obeh področjih. Podatki so bili pridobljeni z Vprašalnikom motivacije in učnih strategij, ki vključuje motivacijske, kognitivne, metakognitivne in vedenjske strategije samoregulacijskega učenja ter lestvico zaznane samoučinkovitosti. Uporabili smo deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo raziskovanja ter kvantitativni raziskovalni pristop. Raziskovali smo na vzorcu učencev od 6. do 9. razreda (N = 97) ter podvzorcu (N = 44) ekvivalentnih parov glede na spol in razred. Vsak par je sestavljal učenec s PPPU in njegov sošolec brez PPPU. Rezultati raziskave kažejo, da je samoregulacijsko učenje pri učencih od 6. do 9. razreda v povprečju zmerno do razmeroma visoko izraženo, pri čemer so najbolj prisotne osnovne kognitivne strategije, zlasti ponavljanje, medtem ko so poglobljene učne strategije, metakognitivne strategije in strategije upravljanja učnih virov zmerno izražene. Motivacija in zaznana samoučinkovitost sta razmeroma visoki, pri čemer prevladuje zunanja motivacija. Glede na spol so se razlike pokazale pri kognitivnih strategijah, kjer so dekleta poročala o pogostejši uporabi strategij ponavljanja, elaboracije in organizacije, medtem ko pri ostalih komponentah razlik nismo ugotovili. Glede na razred se kažejo razlike predvsem pri metakognitivnih strategijah, upravljanju učnih virov in regulaciji truda ter motivacijskih vidikih, pri čemer mlajši učenci v povprečju poročajo o višji izraženosti teh komponent. Učni uspeh se pomembno povezuje predvsem z zaznano samoučinkovitostjo ter z izbranimi motivacijskimi in vedenjskimi vidiki samoregulacijskega učenja. Prav tako smo ugotovili, da učenci z višjo samoučinkovitostjo uporabljajo poglobljene učne strategije in so bolj motivirani. Primerjava učencev s PPPU in brez PPPU ni pokazala statistično značilnih razlik ne v izraženosti samoregulacijskega učenja ne v zaznani samoučinkovitosti.H. Šaćirović-Baljinac20262026-06-26 08:30:43Magistrsko delo/naloga184088sl